Pohvali se, da je v Prekmurje doslej spravil kakšnih 130 Britancev, ki so si na Goričkem skoraj za drobiž kupili stare hiše, jih obnovili, se nekateri v njih za stalno naselili, veliki večini pa služijo le za občasen oddih. "Še pred dvema letoma ni bilo v Prekmurju nobenega Angleža, danes pa je to mala Anglija. Na Goričko prihajajo Angleži, ki hočejo mir in stare kuče. Zrihtajo jih v starem stajlu nova okna, stari les," napol v angleščini napol v prekmurščini pove Derek. Seveda pri tem ne gre brez črno-bele barvne kombinacije (bela fasada, črne obrobe okoli oken, črni spodnji deli hiš in črna ograja), značilne za vse hiše na Goričkem, katerih lastnikih so Britanci. To pa je tudi vse, kar ti prekmurskim hišam dodajo svojega, angleškega. Če njihova domovanja primerjamo z novodobnimi gradbenimi izdelki domačinov, povečini zaposlenih v sosednji Avstriji, so ta pravi balzam za oči. Domačini namreč stare kmečke hiše praviloma porušijo, namesto njih pa zgradijo velikanske palače, ki s pročelji kričavih barv bolj spominjajo na velikonočne pirhe kot na značilno prekmursko arhitekturo.

Po uradnih podatkih, ki jih zbirajo na republiški davčni upravi, je od 1. maja 2004, ko je Slovenija postala članica EU, do konca letošnjega februarja nepremičnine pri nas kupilo 1167 tujcev iz držav članic EU. Na prvem mestu so Britanci (399), sledijo jim Italijani (265) in Avstrijci (178). Samo na območju davčnega urada Murska Sobota naj bi si hišo v tem času kupilo 219 tujcev (neuradni podatki govorijo o številki 320), od tega daleč največ, 98, Britancev. Toda zakaj?

Trave do glave

"Tu je zelou prfekt. Z Goričkega doseže pogled štiri države hkrati: Slovenijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Je blažen mir, kajti mimo naše hiše pripelje na dan le kakšnih pet traktorjev," odgovarja Derek Smith. Z ženo Suzano sta si namreč pred leti v Selu na Goričkem kupila podrtijo in jo obnovila v počitniško domovanje v starem "stajlu". Sicer pa Smithovi živijo v Murski Soboti, kjer otroka, enajstletni Filip in sedemletna Sara, hodita v šolo. Derek se pred prelepo urejeno kmetijo, na kateri danes pojejo petelini, detli pa s kljuvanjem v drevesno deblo prav tako ustvarjajo svojo melodijo, spominja, kako je bilo, ko je postal njen lastnik. Hišo z nekaj zemlje je kupil za šest tisoč mark (600.000 tolarjev), v obnovo pa je vložil 70.000 evrov. "Petnajst let je bila prazna; nema vrata, nema okna, nema ništa, trave pa do glave," našteva Derek, medtem pa že prijazno maha enemu od omenjenih petih traktoristov.

To je Franček, ki je iskreno vesel svojih angleških sosedov. "Hvala bogu, da so Angleži prišli na Goričko. Če vidijo parcelo, jo kupijo, četudi je vse zaraščeno. Od tega imamo korist tudi domačini, kajti Smithovo domačijo je preraslo trnje, ljudje so se je izogibali, saj so se bali, da bodo iz goščave prilezle kače. Danes pa je vse lepo urejeno, Derek redi gosi, race, golobe, je zelo gostoljuben. Na svojem vikendu pogosto prireja zabave, na katere povabi tako Angleže kot domačine, igrajo nam Cigani... Prav neverjetno je, da en tujec naredi za promocijo Slovenije veliko več kot vsi slovenski turistični delavci skupaj," ugotavlja Franček. Ker Derek potrebuje soseda, na katerega se lahko zanese, ima Franček tudi ključe njegove hiše. "Da je vse pod kontrolo," pojasni.

Derek pa je že zelo zgodaj odkril, da ima Franček "gud vajn in gud šlivovic", zato se vsako jutro pride iz Murske Sobote "štemplat" k njemu. Tudi drugi Angleži radi povejo, da je slovensko vino zelo "gud", a jim brez piva kljub temu živeti ni. To je zelo zgodaj ugotovila tudi Lea Lehner, ki je na Ljudski univerzi v Murski Soboti poučevala slovenščino prvo skupino osmih Britancev. "Glavno je, da imajo pivo. Angleži še zdaleč niso tako čajasti oziroma takšni ljubitelji čajev, kot bi človek pričakoval glede na njihovo tradicijo," ugotavlja Lea. Da imajo do piva prijaznejši odnos kot do vina, pa je živ dokaz Derek, ki si vino meša s kokakolo. Ko sem se zgrozila nad tem, je v svoj bran dejal: "Če je vino slabo, ga ne mešam s kokakolo, da ji ne bi pokvaril okusa!"

Za Angleže je v Sloveniji "zelou prfekt" predvsem zaradi cen. Ob dejstvu, da kvadratni meter stavbnega zemljišča v Prekmurju ali Prlekiji stane okoli dva tisoč tolarjev (v Ljubljani tudi po 500 evrov), je za njihove žepe pri nas zelo poceni tudi hrana: vedeti je namreč treba, da v Sloveniji ne kupujejo nepremičnin britanski reveži, marveč ljudje srednjega ali višjega sloja, ki se jim splača v soboto v Londonu sesti na letalo (nizkocenovni prevozniki pristajajo v bližnjem Gradcu), potrpeti uro in 45 minut, kolikor traja let, za povratno vozovnico odšteti med 50 in 60 evri ter vikend preživeti v Prekmurju. Za zapečkarske Slovence je takšna mobilnost sicer nepojmljiva, Britanci pa so očitno kot ptice selivke.

BBC cenzurirala Fokovce

Mednje gotovo spada tudi družina Mooney. V Angliji so pred tremi leti prodali vse. Sylvia, ki je bila računovodkinja, stalno živi v Stanjevcih na Goričkem, kjer imajo hišo, sin Philip je v Avstraliji, hči Sara študira mednarodni menedžment v Manchestru in je pogosto v Prekmurju (te dni se je tam pripravljala na enega od izpitov), mož Martin pa že pet let dela v Savdski Arabiji. Vsak prosti trenutek izkoristi za skok v Slovenijo; če ga delodajalec službeno napoti denimo v London, vselej potuje via Goričko. Martin je bil "doma" tudi tokrat in se znova navdušil nad svojo ženo in njeno izjemno nadarjenostjo za učenje jezikov. "Sylvia izumlja novo prekmurščino," se pošali Martin. "Če gre v Merkur, pravi, da je v Merkaki, vas Kobilje je zanjo Koblič, Prekmurec Đuro je Juro, da njene izgovorjave kraja Sebeborci sploh ne omenjam," našteva Martin.

Derekova žena Suzana pa k temu doda še britanske štorije s krajem Fokovci, katerega ime ima v angleščini svojstven pomen. "Kaj vse počno Britanci pred krajevno tablo Fokovci; fotografirajo se, posnetke pošiljajo sorodnikom v Veliko Britanijo," smeje pripoveduje Suzana. V Fokovcih sta namreč lastnika dveh hiš Angleža. Obnovljeni sta v značilnem prekmurskem slogu, zato ju je pred časom posnela tudi britanska televizija BBC, a se je zapletlo, ko bi morale kamere posneti ime kraja. "Nak, napisa Fokovci pa Britancem res ne moremo predvajati," je bil odločen režiser. In je našel salomonsko rešitev namesto o Fokovcih je prispevek govoril o kraju blizu vasi Selo...

Medtem ko je Franček pohvalil skupino Britancev, ki se je opogumila in prva opravila 50-urni tečaj slovenščine, da bi se lažje sporazumevali z domačini, pa eden od goričkih gostincev opozarja: "Kaj jim bo v Prekmurju slovenščina, ko pa domačinov kljub znanju knjižnega jezika še vedno ne bodo razumeli." Tega se je zavedala tudi njihova učiteljica Lea, a pravi, da jim je bilo težko pojasniti, zakaj morajo v knjižnem jeziku naročiti kozarec vode, v prekmurščini pa kupico vodé. Tudi dvojina, ki jo Prekmurci dosledno uporabljajo, in sklanjatve za Britance niso mačji kašelj, toda žejni nikoli ne ostanejo, čeprav je njihovo naročilo v gostilni slišati tako: "Štiri male pivo, eden spricer end slivovic!"

Rek "vse poti vodijo v Rim" je v Prekmurju prirejen angleškim prišlekom "vse poti vodijo v dnevni bar Na küjkli (Na vogalu, op. p.) v Murski Soboti". To je zbirališče vseh Angležev, ki imajo svoje nepremičnine v Prekmurju, in mnogih domačinov, s katerimi so veliki prijatelji. Celo tako veliki, da so skupaj ustanovili Prekmursko-angleški küjkel klub. Tam je zelo živahno. Prirejajo turnirje v pikadu, karaoke in krste Angležev v Prekmurce. Da, prav ste prebrali, Angleži, ki dovolj dolgo živijo v Prekmurju, dobijo certifikat, da so postali Prekmurci, in seveda prekmursko ime. Vendar pot do certifikata ni lahka, pojasnjuje Suzana, kajti treba je pokazati kar nekaj znanja.

Derek je postal Pištek

Kandidati morajo biti oblečeni v prekmursko narodno nošo, ki si jo sposodijo v muzeju, znati morajo ličkati koruzo, plesati šotiš, speči gibanico in jesti zaseko. Doslej so krst uspešno opravili štirje: Derek Smith je dobil prekmursko ime Pištek, 76-letni Derek Parker je postal Elek, Martin je po novem Đouži, Alan pa Franček.

In kako na priseljence gledajo domorodni obiskovalci tega lokala? Ernest je navdušen nad njimi: "Jezoš, Marja, nemogouče je, kak so se fklopili. Med nami so, kak da bi bili naši; hodijo f šoulo, se fčijo slovenski, so strašno družabni..." Podobno pozitivne misli o Britancih izreka tudi Božo, lastnik enega od murskosoboških lokalov s srbsko hrano: "Ko bi jih v Prekmurje prišlo vsaj tisoč, saj imamo vsi korist od njih. Kupili in obnovili so razpadajoče hiše, ki jih prej ni nihče maral, so dobri potrošniki tako v gostilnah kot trgovinah; ko obnavljajo hiše, zaposlujejo domačo delovno silo..."

Suzana Smith pravi, da na Goričko prihajajo le razgledani in umirjeni Angleži; huliganov pri nas ne boste srečali, zagotavlja. "Povsem drugače je v Ljubljani, saj slovenska prestolnica med mladimi Angleži velja za mesto, kjer se predvsem žurira. Tako mladi pijani že vstopijo v letalo v Londonu, potem so tri dni pijani v Ljubljani, opiti pa se vrnejo tudi domov," ugotavlja Suzana. In doda: "Tukaj v Prekmurju pa je povsem drugače. Sem prihajajo umirjeni zakonski pari, vse družine se med seboj poznajo in se družijo. Zanimajo pa jih le hribi, kajti doslej smo v Murski Soboti prodali hišo le eni mladi angleški družini, in še ta ima na Goričkem vikend."

Suzana ima v Murski Soboti podjetje, ki rojakom njenega moža lajša papirnato pot do nakupa nepremičnin. "Z njimi grem k notarju, jim priskrbim kakšen prevod, če ga potrebujejo... Sicer pa od trenutka, ko si ogledajo hišo, ki bi jo radi kupili, do takrat, ko postanejo njeni lastniki, minejo trije meseci. Goričko je namreč krajinski park in dokler je bil sedež parka v Murski Soboti, je postopek trajal le pet tednov, odkar je v Ljubljani, pa se zelo vleče," opozarja Suzana.

Na svarila, češ da bodo Britanci povsem spremenili podobo Goričkega, pa Suzana Smith odgovarja, da je ta strah odveč. "Nekateri nam sicer očitajo, da razprodajamo naše Prekmurje, sama pa mislim, da ni tako. Končno se tudi tukaj nekaj dogaja, prihajajo ljudje, zato ne gledamo več teh zapuščenih in propadajočih hiš. Cene nepremičninam so zaradi Angležev sicer malce zrasle tudi tukaj, toda še vedno stane ena hiša na Bledu toliko kot četrt Prekmurja. Na Goričkem zapuščene hiše niso nič vredne, saj niso komunalno opremljene, nimajo vode, elektrike, njihova obnova je zato zelo draga," pravi Suzana.

Prepričana je, da je razporejenost Angležev po Goričkem za zdaj še obvladljiva, kajti Stanjevci so edini kraj, kjer živijo tri angleške družine, povsod drugod sta največ po dve, v glavnem pa le ena. V Stanjevcih od Angležev stalno živi le Sylvia Mooney, drugi pridejo občasno, trikrat do štirikrat na leto. V Krplivniku pa si je kupila hišo mlajša angleška družina, ki pozimi prihaja v Slovenijo predvsem zaradi smučanja, zato se z Goričkega vsak dan vozijo na Mariborsko Pohorje. S kmetijstvom se za zdaj ne ukvarja nihče med njimi, "vendar živijo z naravo: okoli hiš imajo urejeno travo, rože, na vrtu nekaj zelenjave", pojasni Suzana. Glede na to, da se je na Goričkem v zadnjih dveh letih naselilo več kot sto Angležev, Suzano za konec vprašam, koliko jih bo po njenem čez deset let: "Midva z Derekom si želiva, da jih ne bi bilo več, kot jih je danes, saj jih je zdaj ravno pravšnje število." Nekateri pa celo menijo, da jih je že preveč. Pred dnevi sta se namreč v vasi Dankovci zaletela dva avtomobila; eden z avstrijsko, drugi s slovensko registrsko tablico. Prvi je bil Anglež, ki je v Gradcu najel avto, zato je po nesreči po telefonu poklical sorodnike v Veliko Britanijo in se jim potožil, da se je zaletel z domorodcem, s katerim pa se more nič pogovoriti, ker ne zna njegovega jezika. Ko je storil enako še voznik s slovensko registrsko oznako, sta naposled le ugotovila, da sta rojaka. In kakšen je nauk te zgodbe? "Če se Britanci na Goričkem zaletavajo že med seboj, jih je pa res preveč!"