MUČENJE V GUANTANAMU

Lizinova od obiska v omenjenem zaporu pričakuje, da ji bo uspelo oceniti položaj tamkajšnjih zapornikov. Poročilo o položaju zapornikov v Guantanamu naj bi predstavila na letnem zasedanju PS OVSE, ki bo v začetku julija v Bruslju.

Številni strokovnjaki za mednarodno pravo opozarjajo, da je Washington že s tem, ko je odobril ustanovitev omenjenega taborišča, kršil številne določbe mednarodnih dokumentov. Sporno je tudi dejstvo, da je Guantanamo del ozemlja države Kube in da niti ameriška zakonodaja ne more sankcionirati kaznivih dejanj mučenja in nehumanega ravnanja z zaporniki.

Velika večina organizacij, ki se globalno ukvarjajo s problemom človekovih pravic, neprestano opozarja na mučenje in nehumano ravnanje v Guantanamu. Ameriška praksa iz prejšnjih desetletij konfliktov po svetu je razvila najrazličnejše metode pritiska na ujetnike. Poročila so navajala, da je večina pripornikov pridržanih v strogo varovanih varnostnih celicah, včasih po 24 ur brez možnosti izhoda iz celice. Podvrženi naj bi bili stalnim zasliševanjem brez navzočnosti pravnega zastopnika. Številni izpuščeni priporniki so pričali o pretepanju, kratenju spanja, mučenju, spolnem in kulturnem ponižanju ter številnih drugih oblikah telesnega in duševnega mučenja. Za obdobje, preživeto v Guantanamu, jim oblasti ZDA niso ponudile nobenih nadomestil ali pomoči.

ABU GRAJB

Aprila 2004 se je svetovna javnost zgrozila, ko je videla ujetnike v zdaj že legendarnem zaporu Abu Grajb, kjer je že iraški diktator Sadam Husein izživljal svoje frustracije, v prisilnih položajih, največkrat gole. To je za muslimane še posebna žalitev. Ob tej priložnosti je bila retorika predstavnikov ameriške administracije minimalistična. Državni sekretar Donald Rumsfeld je takrat v ameriškem kongresu poudaril, da je grdo ravnanje z zaporniki zagrešilo le majhno število pripadnikov ameriške vojske. Vendar, kot poudarja profesor Alfred W. McCoy iz ameriške univerze Wisconsin-Madison v eseju Skrivna zgodovina mučenja CIA, objavljenem v New England Journal of Public Policy, slike iz slavnega ameriškega zapora kažejo, da je bila v mučenja vpletena tudi Centralna obveščevalna agencija. Še več, McCoy je prepričan, da je bila CIA vodilna obveščevalna agencija v "patoloških" procesih proti zapornikom, ki so se dogajali znotraj zidov Abu Grajba.

"Raziskovanje" različnih preiskovalnih postopkov CIA na koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let minulega stoletja se je materializiralo v zgoščeni tajni brošuri "KUBARK Counterintelligence Interrogation manual", ki naj bi postala za prihodnja tri desetletja nekakšna biblija in osnovno navodilo preiskovalcem, kako delovati na zaslišanjih. Kot zelo tragično dejstvo prej omenjeni profesor McCoy navaja podatek, da je Centralna obveščevalna agencija v programu Phoenix v 40 preiskovalnih centrih v Vietnamu od leta 1967 ubila ali pa je za posledicami mučenja umrlo 20.000 vietkonških osumljencev.

Junija 2005 sta televizijska postaja NBC in časopis Washington Post izvedla javnomnenjsko raziskavo, ki je pokazala, da 35 odstotkov Američanov meni, da je mučenje v določenih okoliščinah sprejemljivo. To je lahko zelo skrb zbujajoč podatek - ali pa tudi ne, če le malce bolj podrobno spremljamo dogajanja v ameriški družbi.