Naš Marko je nespametno stekel prek Čopove, voz ga je podrl, tista roleta se je spustila na tla, voznik je zavrl, ustavil in Marka so nepoškodovanega potegnili iz tiste naprave. Ki so jo potem spet dvignili in pripeli nazaj na pravo mesto, pa je bilo v trenutku vse pripravljeno za naslednjega nerodneža. Preprost in učinkovit izum, Marko niti opraskan ni bil. Zdaj je že dve leti na Žalah, moja sestrična, njegova žena, upokojena, hodi s sinom na njegov grob z mestnim avtobusom ali še rajši kar z avtom.

Ukinitev ljubljanskega tramvaja je bila velikanska neumnost. Neznanska, nesramna, gromozanska neumnost. Ampak danes spet vkopavati železne tirnice v mestni asfalt ter pripeljati zelene vozove z ljubljanskim zmajem na bokih nazaj bi bila prav taka neumnost. Tramvaj je res prevozil mesto še kar hitro, a zakaj: ker ni bilo semaforskih križišč. Danes so semaforji na vsakih dvesto metrov in tramvaj ne bi bil nič hitrejši od vsega drugega prometa. Ampak zaljubljenci vanj ne odnehajo.

Ne razumem, zakaj ne gredo k DaimlerChryslerju v Stuttgart, po domače k Mercedesu, in si tam ogledajo mestne avtobuse na pogon z gorivno celico, ki jih že dva ducata preizkusno vozi po več evropskih mestih: neslišno, brez dima, brez strupov, le nekaj malega vode kaplja iz tiste cevi, ki je bila nekdaj izpuh. Gorivna celica, pogon prihodnosti. Ampak ljubljanski magistrat gre rajši ogledovat kitajska zadimljena mesta kakor k Daimlerju v Stuttgart.

Oh, ta magistrat! En sam prepir, sama strankarska politika, mesto pa nikamor naprej. Županje, ena socialna delavka, druga televizijska novinarka, tretja bo, izbrati je treba seveda kako lepo, mogoče doktorica filozofije. Mesto pa ravna s šestdesetimi milijardami tolarjev. Da bi kaka od strank, ki se ravsajo in kavsajo v mestnem svetu, poiskala kot kandidata za župana izkušenega menedžerja, ki se je preizkusil v kakem velikem podjetju in zna ravnati s tolikim denarjem - ne, tega pa ne, vsak od tistih, ki sedijo tam, ve vse in zna vse bolje, nikogar ne potrebujejo.

Ker bi se potem v Ljubljani res kaj premaknilo, to bi bil pa čudež in čudeži niso več v modi. Porušili bi Cukrarno, postavili načrtovani most čez Ljubljanico, zgradili tako imenovani notranji ring in razrešili prometno katastrofo okrog Kliničnega centra. Postavili z denarjem, ki ga nekateri hočejo zmetati v Cukrarno ali Kolizej, rajši že davno načrtovane parkirne hiše, recimo ono veliko pod Kongresnim trgom, da bo ta trg spet trg. Načrtno obnavljali staro mestno jedro, kjer ometi odpadajo in se dimniki rušijo.

Ne, rajši malo pobezajo tu, malo tam, razkopavajo kako cesto po pol leta, ko bi z dobro organizacijo lahko opravili v mesecu dni, prometnih zagat pa se rajši sploh ne lotijo, kar bo, pa bo, saj se itak nič ne da narediti, kajne. Ljubljana pa stoji. Kaj stoji: nazaduje.

Bratranca Marka je pobralo prezgodaj, lahko bi bil doživel še deset, petnajst in več let. Ne piše več pisem bralcev, s katerimi se je pogosto oglašal in predlagal izboljšave v mestu, ki ga je imel rad. Svojo Ljubljano je imel nadvse rad. Rojen na Korytkovi, kjer je zdaj vse tako drugače, da se komaj znajdeš. Pisal je malo zajedljivo in s pravo dozo humorja. Zaleglo seveda, kot rečeno, ni kaj prida. Prižgem mu kdaj svečo, ko se na Žale ne peljem s tramvajem številka štiri, temveč z avtom. Tam je razen gneče za vse svete, ampak ta pač mora biti, res vse dobro urejeno. Žale so dobro podjetje, lepo ravnajo z našimi mrtvimi. Ampak, tristo hudičev, kaj pa mi živi, kaj pa za nas naredijo ti, ki pravijo, da znajo ravnati z Ljubljano, a imajo vsi le leve roke? Oh, naša Ljubljana...