"To je pa res komedija, to me vsi sprašujejo. Doslej sem odgovarjala po resnici, zdaj pa že počasi začenjam misliti, da si moram izmisliti kakšno globokoumno interpretacijo. Poznate tisto anekdoto o neki odrski uprizoritvi Cyranoja de Bergeraca ? Igralcu so slabo pritrdili njegov velikanski nos in stvar je postala že tako moteča, da se ni mogel več skoncentrirati na igro. Zato si je v nekem trenutku besno strgal povečani nos z obraza in igral naprej. Naslednjega dne so vsi kritiki pisali o tem, kako zelo nova in subverzivna je bila ta postavitev Cyranoja, v kateri igralec odvrže svoj nos. Lahko se seveda smejemo neumnosti kritikov, ki so v tem povsem naključnem pripetljaju ugledali globljo nujnost in vrhunec uprizoritve. Toda kako naj bi vedeli, da stvar ni bila premišljena in načrtovana? Morda režiser ne bi ravnal slabo, če bi igralcu naročil, naj odslej v vsaki uprizoritvi odvrže svoj nos... Kakorkoli že, dali ste mi lepo iztočnico, da govorim o pomenu falosa. In kot lacanovki bi mi moralo ob tem zaigrati srce. A prav v tem je kleč, namreč v srcu. Ustvarjalec slike na hrbtni strani knjige in oblikovalec naslovnice trdi, da gre za podobo srca. Takšnega, katerega spodnja konica, kjer se stikata obe polovici, je podaljšana, kot da bi bilo srce iz tekoče snovi, ki se počasi izliva navzdol. In dobimo nekaj, kar je videti kot moda (ostanek dveh polovic srca) s falosom. Toda: ceci n`est pas un phallus ." O Nietzscheju pravijo, da se je pri Schopenhauerju nalezel mizoginije, v vaši interpretaciji Nietzscheja pa lahko tudi preberemo, da je bil njegov pojem resnice "homologen" ne le perspektivi, ampak tudi ženski. Kako bi mizogin lahko mislil kaj takega?
"No, to z žensko in resnico ni moja interpretacija, ampak citat iz Nietzscheja. Resnico primerja z žensko, in to večkrat. V Veseli znanosti na primer zato, da mu uspe tale vic: obema (torej resnici in ženski) je skupno to, da imata utemeljene razloge ( Gründe ) za to, da skrivata svoje Gründe (svoje temelje, svoje - če si privoščimo eksplicirati poanto - podvozje). Skratka, dvignite jima krilo in spodaj ne boste našli nič. To je Nietzschejeva stalnica. Pozneje jo znova uporabi, da bi okrcnil filozofske dogmatike, češ da se slabo spoznajo na anatomijo resnice, ki je anatomija ženske: slačijo jo in ji hočejo na vsak način pogledati pod krilo, misleč, da bodo tam našli golo resnico ali poslednji Odgovor (lahko bi rekli, da so za Nietzscheja dogmatiki moški, ki so odraščali ob Igri solz ). Poanta je vselej tista, ki jo povzema ena Nietzschejevih najslavnejših tez: ukinite videz, pa vam tudi od resnice ne bo nič ostalo. Resnica je v videzu, je v krilu, in ne v tem, kar se ali pa ne nahaja zadaj. Nietzsche je bil strasten nasprotnik ideje, da se resnica nahaja v globinah, skrita in zakopana. Resnica je na površju in ne gre za to, da jo razkrijemo, odstremo, izkopljemo, ampak za to, da jo znamo videti."
Dvoje
Dva nihilizma, dvoje smrti boga, "onstran dobrega in zla" kot podvojena afirmacija, sam Nietzsche kot dvojni oziroma kot Križani in Dioniz... - očitno ne gre le za to, da bi antifilozofa Nietzscheja predstavili kot lacanovski "razcepljeni subjekt". Iz nekaterih vaših izpeljav bi lahko sklepal, da je še "aktualnejši" od postmodernizma, predvsem pa zmeraj znova, če ne še zmeraj bolj neznosen za vsakršno "reaktualizacijo" krščanske misli oziroma morale."Predstaviti Nietzscheja kot lacanovski razcepljeni subjekt res ne bi bil bogvekakšen teoretski dosežek. Pri dvojnosti, ki je v naslovu knjige in jo na različnih ravneh zasledujem skozi različne teme, ne gre enostavno za razcep. Gre za nekaj, kar se lahko artikulira zgolj v figuri dvojega in kar zunaj te artikulacije ne obstaja. Razlike med dvema tipoma nihilizma in dvema smrtima boga ne obravnavam kot primera te figure dvojega. Drugače je z `onstran dobrega in zla`. Lacan nekje zelo umestno opozori, da formulacija `onstran dobrega in zla`, ki je v nekem trenutku postala že skoraj popularni napev, praviloma ne pomeni nič drugega in nič več kot `onstran dobrega`. Odkrižamo se pojma dobrega oziroma ga celo aktivno prekoračimo, toda to še ne pomeni, da smo zdaj onstran dobrega in zla. Tudi ne pomeni, da smo s to prekoračitvijo izstopili iz krščanskega dispozitiva. To seveda ve tudi Nietzsche: nihilizem, ki nastopi v tej točki, je razvojna stopnja same `krščanske morale`, ne pa morda njeno nasprotje. Tudi `pošteni ateisti` so zanj še vedno zadnji predstavniki `asketskega ideala` kot temeljno krščanskega modusa mišljenja. Kot strastni resnicoljubi in poštenjaki so si `prepovedali laž vere v boga`. Nietzschejev napad na krščanstvo je tako produktiven in še vedno aktualen natanko zato, ker je resnično mislil krščanstvo in - v nasprotju s freigeisti svojega časa - v vzponu ateizma in skepse ni hotel takoj prepoznati znanilcev preboja iz krščanskega dispozitiva. V njih je prej videl neko obliko krščanske higiene, če naj tako rečemo. Od tod se seveda postavlja vprašanje, če in kako je možen preboj iz tega dispozitiva, kot tudi vprašanje, kaj pravzaprav pomeni `onstran dobrega in zla`. Nietzschejeva filozofska propozicija v tem pogledu je to, kar imenujem `filozofija dvojega` (`dvoje` uporabljam kot substantiv, torej kot tisto `dvoje`). Pomeni pa, če nekoliko poenostavim, tole: nič oziroma negativnost ni več tista osrednja praznina, ki ji dajejo obliko različni videzi ali pojavi, ki se sami izkažejo za nične v primerjavi s tem osrednjim, absolutnim objektom-ničem (pa naj ga imenujemo bog ali stvar na sebi). Nič oziroma negativnost je notranja razlika samega videza, tista točka, zaradi katere videz ne sovpada povsem s samim seboj. Nietzschejanski pojem videza ni pojem videza kot videza nečesa drugega, na primer resničnih objektov. Videz je videz samega sebe, in prav po tem je resničen. Prav skozi to proizvede svoj objekt. Realnega se dotika prav skozi to podvojitev." Lacanovsko Realno je, kot kaže, enigmatičen, vendar plodovit koncept: nekoč so ga poskušali priličiti spolni in celo razredni razliki, pozneje tudi digitalnim bitom, medtem ko se v vaši knjigi o Nietzscheju povezuje s pojmom "drobne razlike". Verjetno bi bilo najbolj zmotno, če bi poskušali ta koncept "substancializirati", zato njegove različne "asimilacije" najbrž niso tako pomembne".
Realno
"Moja navezava realnega na pojem minimalne razlike, kot tudi na pojem montaže, je v prvi vrsti usmerjena proti temu, da iz Lacanovega pojma realnega naredimo neki nov romantični onstran, neko področje onstran imaginarnega in simbolnega. Ali pa nekaj, čemur bi se morali približati ali kar bi morali za vsako ceno `začutiti` (in si seveda prizadevati, da bi ga začutili). Realno je pri Lacanu v prvi vrsti vpis kontingence. Ni tisto, kar se zgodi s to kontingenco, ni vsebina nekega kontingentnega dogodka, temveč enostavno to, da se je zgodila kontingenca. Substancializacija realnega praviloma izhaja prav iz tega, da realno identificiramo z `vsebino` neke kontingence. Znano je tudi, da Lacan pojem realnega naveže na nemožno. `Realno je nemožno (oziroma nemogoče)`. Pri tem je ključno, da tega ne razumemo tako, da se realno ne more zgoditi in da se mu lahko le v neskončnost približujemo. Ne, lacanovsko realno je nemožno, ki se zgodi. Realno pomeni to, da se zgodi nemogoče. In še enkrat, to ne pomeni, da je realno tisto, kar se je zgodilo, ampak to, da se je zgodilo. Preden se zgodi, to realno ne obstaja nikjer (ne obstaja na primer tako, da bi nekje čakalo, da se bo lahko zgodilo). In v tem pomenu je vsakič znova ne odkrito, ampak proizvedeno. Realno pa ni le vpis kontingence, temveč tudi vpis razlike. Tisto, kar sem prej rekla o neujemanju videza s samim seboj, je mogoče navezati na pojem realnega. Oziroma, če vzamemo pojem realnosti, ki ga Lacan strogo razlikuje od pojma realnega, lahko rečemo: realno ni onstran realnosti, ni njeno drugo. Realno je ime za to, da sama realnost ne sovpade v celoti s seboj in je v neki točki vselej problematična." S tem vprašanjem pravzaprav samo preverjam svoje branje zadnjega poglavja v vaši knjigi o Nietzscheju: ali ni tako, da je dobra komedija isto kot prava ljubezen (in obratno)?"Ja, natanko tako. Pri čemer je seveda treba komedijo vzeti v ožjem in natančnem pomenu besede in je ne mešati s fenomenom smeha nasploh. Smeh je izredno širok psihološki pojem, ki pokriva cel spekter fenomenov: smeh smehu, smeh kot izraz presenečenja, celo tesnobe itn. Komedija pa ima bolj malo opravka s psihologijo. Če na primer lahko govorimo o psihološki drami, celo o psihološki kriminalki ali grozljivki, pa ne moremo govoriti o psihološki komediji. Prav tako komedija ni niti satira niti ironija niti cinizem. Zato reči, da je dobra komedija isto kot prava ljubezen, ne pomeni enostavno tega, da je prava ljubezen smešna. Pomeni to, da nerazmerje med dvema oziroma med dvojim (če od blizu pogledate, imate v komediji vselej opravka z nekim dvojim, z nekim dualnim dispozitivom) samo postane modus nekega razmerja. Besedo nerazmerje uporabljam v pomenu Lacanove postavke, da `ni spolnega razmerja`. Kar seveda ne pomeni, da ženska in moški nimata ali ne moreta imeti razmerja. Pomeni, da ne obstaja fiksna formula, s katero bi bilo mogoče zapisati razmerje moški - ženska. Razmerja, ki jih imamo, se vseskozi vrtijo okoli neke temeljne spodletelosti. V tem smislu bi lahko rekli: prava ali, če hočete, srečna ljubezen, je nerazmerje, ki traja. To pa je natanko mudus komedije. Trdim tudi, da ljubezen v osnovi ni psihološki fenomen. Poveličevanje ali poniževanje objekta je psihološki fenomen, a to ni ljubezen. Ljubezen je, če se malce paradoksno izrazim, stvar mehanizma kontingence. Seveda je ljubezen vselej tudi neka zaslepitev, zmota, utvara. A takšna, ki - tako kot komedija - ustvarja učinke realnega in se hkrati inavgurira v njih. Lacan je nekoč dejal, če poskušam prevesti to težko prevedljivo formulo, da `neprevarani blodijo`. Če vas je neskončno strah tega, da boste podlegli iluziji in slej ko prej izpadli kot sucker in se, skratka, osmešili, potem nimate smisla ne za komedijo ne za ljubezen. Je pa res, da če to svojo previdno držo priženete do kraja, če torej iz tega, da ne bi izpadli kot osel (ali rogonosec ali naivnež), naredite neko strast, potem ste na najboljši poti, da se kvalificirate tako za komedijo kot za ljubezen."
