Break 2.3 ponuja umetniška dela, ki se po ideje in tehnike zatekajo v svet novih tehnologij in znanosti. Vprašanje, ki si ga ob ogledu letošnjega festivala velja zastaviti, je predvsem, ali je uporaba novih tehnologij, znanosti in medijev že zadosten razlog za obstoj umetniškega dela? Ali ti že sami omogočajo nov in predvsem drugačen razmislek o umetnosti?

V galeriji Kapelica je na ogled projekt Marte de Menezes z naslovom Nature? . Umetnica je posegla v razvojne procese metuljev in jim spremenila vzorec na enem od kril. Nastala so živa umetniška dela z omejeno življenjsko dobo. Skoraj nevidne spremembe so gledalcu še bolj neprepoznavne v vročem in vlažnem rastlinjaku sredi galerije, ki ga za svoj obstoj zahtevajo metulji. Možnost gledalca, da bi prepoznal modificirano podobo metuljevega krila, je pravzaprav neznatna in umetnina brez spremnega besedila zanj ne obstaja.

Drugače deluje drugo od dislociranih umetniških del, ki domuje v ljubljanskem Botaničnem vrtu. Alexandra Toland je v naravno okolje umestila rože in žuželke iz umetnih, večinoma najdenih materialov. Vdor teh novih umetnih vrst v organski svet na prvi pogled ne deluje nasilno. Gledalec šele ob natančnejšem opazovanju zazna umetno infiltracijo. Zdi se, kot da zaključeni naravni ekosistem prostor tujemu odstopa z veliko večjo lahkoto, kot pa je tega sposobna človeška družba.

Gotovo velja omeniti delo Joosta Nieuwenburga , razstavljeno na gradu Kodeljevo. Pojoče strune so sicer tehnološko zapleten projekt, ki pa na gledalca učinkuje z izredno poetiko uporabljene tehnologije. Delo nikakor ni enoznačno, njegov izvir najdemo v umetnikovih sanjah, prevedenih v zvočno-likovne dražljaje, ki ob ogledu nežno preplavijo obiskovalca. Nasprotja ostrine in nežnosti so sopostavljena v formah Nieuwenburgovih objektov, prav tako v zvoku, ki ga oddajajo v njih napete strune iz tungstena.

Osrednje prizorišče festivala so prostori bivše črevarne na Poljanski cesti 95. Če projekti na gradu Kodeljevo tehnologijo še zakrivajo v konceptualne zgodbe, je ta pri mnogih izmed postavitev v črevarni postavljena v prvi plan. Raziskovanje možnosti tehnologij sicer pritegne obiskovalca, a hip zatem je delo že pozabljeno. Po aha efektu, ko spoznamo, kako določena tehnologija deluje, nas večina razstavljenih del pusti sredi praznine.

Break 2.3 dopolnjuje 12 performansov. Na enem od njih, pripravila sta ga Heike Schmidt in Franziskus Rohmert , so obiskovalci preživeli noč v javnem prostoru, performerja pa sta jih v sen zazibala s prepevanjem uspavank, pesmi in pripovedovanjem zgodb. Kljub temu, da sta prisotnim performerja ponudila zanimivo doživetje, pa je delo, ki naj bi nas povrnilo v izgubljeno srečo otroštva, preplitko, da bi prepričalo. Mnogi izmed drugih performansov so ponudili prevode raznolikih zvočnih in vizualnih dražljajev, ki so bili gledalcu predstavljeni prek računalniškega vmesnika.