Hkrati opozarja, da v pokojninske sklade vlagajo premalo sredstev, da bi si na tej podlagi zagotovili neko normalno dodatno pokojnino.

Danes je povsem jasno, da v pokojninske sklade prostovoljno vlagajo le redki. Gre za premožnejše, starejše ljudi?

Res gre večinoma za ljudi, ki imajo več pod palcem, vendar so morda tudi bolje obveščeni kot navadni delavci. V tem primeru si morajo vsi udeleženci pokojninskega sistema (politiki, izvajalci pokojninskih načrtov, socialni partnerji ipd.) prizadevati za ozaveščanje in informiranje širše javnosti.

Predstavljajte si osebo, ki je zaposlena za nedoločen čas in prejema povprečno plačo. Poveste ji, da si lahko iz prvega stebra obeta 20 odstotkov nižjo pokojnino, kot jo je imela prejšnja generacija. Bi ji zaupali odgovornost, da sama vsak mesec da na stran deset odstotkov svojih prejemkov oziroma misli 30 let vnaprej?

Da, vendar pod dvema pogojema. Kot prvo se mora obnašati racionalno in tudi vedeti, zakaj bo prejemala nižjo pokojnino. In drugič, k varčevanju jo mora ustrezno spodbuditi tudi država.

Kako je to potekalo v Nemčiji?

Do devetdesetih let prejšnjega stoletja je vse temeljilo na prvem stebru in podpori države. Ob koncu tisočletja pa je nemško ministrstvo za delo naznanilo državljanom, da bodo potrebovali dodatna sredstva, če bodo tudi po upokojitvi hoteli obdržati svoj življenjski standard. Tako so šli z reformo v smer postopnega znižanja nadomestitvenega razmerja med prihodki pred upokojitvijo in po njej, s takratnih 70 odstotkov v letu 1990 na 43 odstotkov leta 2030. Na drugi strani je nemška vlada, enako kot slovenska, omogočila ustanovitev drugega pokojninskega stebra in tudi tretjega, ki bi ga upravljale zavarovalnice.

Je drugod po Evropi članstvo v drugem pokojninskem stebru prostovoljno ali obvezno?

V Nemčiji je prostovoljno, pri čemer je vanj vključenih okoli 60 odstotkov prebivalcev. Drugod je ta številka mnogo višja. Na Nizozemskem imajo denimo bolj ali manj obvezen sistem, ki je podobno kot v Sloveniji urejen s kolektivnimi pogodbami s podjetji. V grobem pa je na Nizozemskem vključenih več kot 90 odstotkov celotnega delovno aktivnega prebivalstva. Podobno ureditev poznajo tudi na Švedskem, Danskem, Norveškem in v Švici.

Velika Britanija medtem pripravlja spremembe zakonodaje, s katero bi vključili vse tiste, ki nimajo kakšne druge oblike pokojninskega varčevanja.

Bi moral biti vsak delovno aktiven državljan član drugega pokojninskega stebra? Je pravično, da država to zapove?

Meni osebno bi bilo ljubše, da socialni partnerji (sindikati in delodajalci) sami dosežejo dogovor, saj mnogo lažje ocenijo razmere v posameznih panogah kot država. Ključ so kolektivni dogovori.

Kako bi ocenili razmere pri nas?

Ste na pravi poti.

Slovenski pokojninski skladi se nikakor ne morejo znebiti kritike, da so slabo donosni. Ravno tako jim očitajo, da niso učinkoviti in da porabijo preveč denarja zavarovancev.

Pred nekaj urami sem preveril poročilo OECD o pokojninskih skladih, toda podatkov za Slovenijo v njem nisem našel.

Lahko pa povem, da imajo v Nemčiji pokojninski skladi, v katere vlagajo javni uslužbenci, v zadnjih desetih letih povprečni donos v višini med 4,1 in 5 odstotki.

Tako kot pri nas.

Da. Nemški skladi vlagajo konservativno. Ne prav dosti v delnice, kjer imajo okoli 12 odstotkov naložb, temveč v varnejše vrednostne papirje. Tako v dobrih letih niso imeli nadpovprečnih donosov, v slabših pa prav zaradi tega niso imeli večjih izgub.

Se strinjate s tem, da bi si zavarovanci sami izbirali tveganost naložb, kar se po novem obeta slovenskim pokojninskim skladom?

Ker na žalost večina posameznikov nima potrebnega znanja za sprejem tovrstnih odločitev, je to vsaj v Nemčiji večinoma prepuščeno upravljalcem skladov.
Zato pa lahko drugod, denimo na Švedskem, posamezniki izbirajo med več skladi, ki imajo različne naložbene strategije. Toda kot sem izvedel, se le 2 do 15 odstotkov zavarovancev (odvisno od pokojninskega načrta) aktivno ukvarja s tem vprašanjem.

Bi morala pokojninske sklade upravljati zasebna podjetja ali pa je bolje, da za njimi stoji država?

Vsekakor bi moralo biti to področje ločeno od države. Če bi bila tako kot pri prvem pokojninskem stebru odgovorna država, obstaja (majhna) možnost, da bi nekega dne prišlo do združitve obeh sistemov. Madžarska je v tem pogledu eden od primerov.

Poglejmo raje pozitivne primere. Nizozemska, skandinavske države in Švica imajo zelo jasno ločeno mejo med prvim in drugim stebrom, pri čemer slednjega upravljajo institucije v zasebni lasti. In vloga države je izključno nadzorstvena.

Se je v Evropi že zgodilo, da je pokojninski sklad vložil sredstva v tvegane naložbe in zaradi sesutja borz po letu 2008 bankrotiral?

Res so leta 2008 nekateri skladi, posebno na Irskem in tudi v Veliki Britaniji, imeli hude izgube premoženja, več kot 35 odstotkov, ampak je šlo bolj za izjeme kot pravilo. Na splošno so skladi po Evropi imeli izgube, vendar niso bile pretresljive in so jih že takoj v naslednjem letu nadomestili.
Nisem pa še slišal, da bi kakšen sklad razglasil bankrot. Seveda so bile na Nizozemskem denimo določene težave z zagotavljanjem solventnosti, vendar je prišlo do dogovora med skladi in regulatorjem o dodatni vzpostavitvi kapitalskih zahtev oziroma drugih ukrepih.

Pred več kot desetletjem je slovenska vlada sprejela zelo strogo zakonodajo, po kateri morajo skladi zagotavljati minimalni zajamčeni donos, po drugi strani pa določen del sredstev nalagati v državne obveznice. Še katera druga evropska država pozna takšno ureditev?

Seveda. V Nemčiji obstaja podobno pravilo, da mora sklad vlagati v varne naložbe, za kakršne imajo državne obveznice.

Kolikor vam je uspelo spoznati naš pokojninski sistem, kaj bi vladi predlagali kot nujno potrebne spremembe?

Tu bi si pomagal s priporočili evropske komisije, ki so zajela vse države članice EU, tudi Slovenijo. Komisija sicer ne razlikuje med posameznimi stebri, kot prvo pa predlaga zagotovitev finančne vzdržnosti pokojninskega sistema. To bi dosegli z izenačitvijo upokojitvene starosti za moške in ženske, z njenim dvigom zaradi daljšanja življenjske dobe pa tudi z omejitvijo možnosti predčasne upokojitve.

Kar zadeva drugi pokojninski steber, pa predlagam, da vanj vlagate več sredstev. Kot sem izvedel, gre za zelo nizka mesečna vplačila, kar pa je v končni meri prenizek znesek, da bi si zagotovili solidne dodatne pokojnine.

Presenetilo me je, da imajo slovenski zavarovanci možnost izrednega dviga sredstev po desetih letih. Tako se veliko ljudi odloči, da omenjeni denar porabijo za nakup avtomobila, prenovo hiše ali kaj podobnega, namesto za dodatno pokojnino. Sam bi razmislil o omejitvi, na osnovi katere bi bilo mogoče ta sredstva izplačevati le v obliki rent.

Ta vlak smo že zamudili...

... še vedno je mogoče spremeniti zakon. Nemčija ima denimo pravilo, po katerem lahko skladi v enkratnem znesku izplačajo le manjše zneske. Ker obstajajo določeni stroški, povezani z rentami, je to namreč bolj smiselno. Normalno pa je, da ljudje iz prvega in drugega stebra prejemajo sredstva le v obliki mesečnih anuitet.

Kolikšen del prejemkov zaposleni po Evropi oziroma njihova podjetja vplačujejo v pokojninske sklade?

Naj omenim le Avstrijce, ki so postavili drugi steber za državne uslužbence in učitelje. Tam za pokojninski sklad namenijo le 0,75 odstotka svojega mesečnega prejemka, kar je precej prenizek znesek za resen sistem, ki bi dopolnjeval prvi steber.

V nemškem javnem sektorju medtem zaposleni za varčevanje v pokojninskih skladih namenijo natanko štiri odstotke svojega mesečnega prejemka.

Slovenski pokojninski skladi so pred krizo dosegali donos med tremi in štirimi odstotki, danes pa nižjega, med dvema in štirimi odstotki. Toda po mojih izračunih si skladi vsako leto v povprečju odtegnejo od enega do dveh odstotkov celotnega premoženja zavarovancev. Kolikšne so številke pri večjih evropskih skladih?

V Nemčiji si pokojninski skladi javnega sektorja odtegnejo okoli dva odstotka administrativnih stroškov, kar vključuje tudi provizijo za upravljanje.

Naj raje izpostavim, da ima Nemčija kot ena redkih v Evropi (ob Nizozemski in delno na Švedskem in v Veliki Britaniji) shemo z vnaprej določeno pokojninsko rento (DB). Skladi svojim zavarovancem obljubijo določeno rento in je nato v celoti odvisno od njih, kako jo bodo zagotovili.

Pa to deluje?

Deluje, a se pojavijo težave, ko morajo delodajalci v skladu z zakonom zagotoviti manjkajoča sredstva za obljubljeno rento oziroma v nekaterih primerih celo zmanjšati izplačilo obljubljene rente.