Skupnostni urbani eko vrt je namreč vzorčni primer celostne ureditve organiziranega vrtičkarstva. Začetek projekta sega v leto 2010, se spominja Zoran Zobovič, predsednik društva Urbani eko vrt. Tedaj so od mariborske občine dobili v uporabo veliko zemljišče pri Borovi vasi na zahodnem robu mariborskega blokovskega naselja. Prebivalcem so ponudili, da se vključijo v organizirano skupino vrtičkarjev, društvo pa je prevzelo urejanje in vzdrževanje celotnega območja.

Zanimanje je bilo veliko, zdaj je tja včlanjenih 115 ljudi, ki so obiskali več kot 20 strokovnih izobraževanj in predavanj, od spomladi pa obdelujejo skupnostni vrt s 83 vrtički. Več kot 40 ljudi še čaka v upanju, da bi kateremu izmed vrtičkarjev minilo veselje za obdelovanje zemlje in bi njim odstopili svoj najeti košček vrta. "Ker je zanimanje veliko, v društvu iščemo možnost, da bi dobili prostor še na kakšni drugi občinski lokaciji in bi zgradili drugi skupnostni vrt," je Zobovič opisal prizadevanja upajočim v prid.

Predsednik ponosno izpostavi, da ima njihov vrt certifikat za ekološko pridelavo, saj vrtnarjenje v njem poteka dosledno v skladu z ekološkimi standardi, ki jih nadzira Inštitut za kontrolo in certificiranje Univerze v Mariboru. V praksi to pomeni nič herbicidov, pesticidov in umetnih gnojil. V društvu si obetajo, da bo poleg vrtnin pri njih uspevalo tudi tkanje prijateljskih vezi. Zato so zgradili tudi skupnostni objekt, ki je namenjen druženju vrtičkarjev in so ga svečano odprli včeraj.

V Borovi vasi je struktura vrtičkarjev zelo raznolika, saj so stari od 25 do 70 let. Veliko je tudi družin z malimi otroki. "Tudi jaz sodim v to skupino, saj imam dva otroka, ki jima je vrt v veliko veselje še posebej takrat, ko je na njem kaj za trgati ali obirati," se smehlja Zobovič. Ali je po izobrazbi agronom? "Ne, to ni moja stroka," odvrne. "Sem strojni tehnik. Delam v Mariborski livarni kot vodja kontrol."

Pri eni izmed ličnih lesenih lop se je zbrala skupina vrtičkarjev. "Ne me spraševati, nisem jaz za to," se nam je smehljala kodrolasa gospa, ki si je ogledovala svojo gredo. Njena temnolasa kolegica je bila manj sramežljiva. Kako je postala urbani vrtičkar, nas je najprej zanimalo. "Sin me je vprašal: 'Mama, bi imela vrt?'" se spominja Alenka Okretič. "Nekoč sem namreč imela nedaleč od tu vrt, ki pa so mi ga potem vzeli, ker so na zemljišču zgradili nakupovalni center." Začetek ni bil lahek. "Prva dva meseca sem samo štihala, saj je tu rasla samo trava pernica, ki ima polmetrske korenine. A se je trud izplačal - poglejte: imamo blitvo, zelje, brstični ohrovt, jagode, fižol, portulak, koruzo, tam zadaj je paprika."