V tem 196 strani obsegajočem dokumentu piše, da je bil prehod te regije v urbano družbo relativno hiter, da je urbano okolje ponujalo delo in boljše življenjske pogoje za milijone ljudi, vendar je ta proces zahteval izjemno visoko socialno, ekonomsko in okoljsko ceno.

Beg s podeželja se bo nadaljeval

Po navedbah v tem poročilu živi danes v urbanih središčih skoraj 80 odstotkov oziroma 468 milijonov ljudi od 588,6 milijona vsega prebivalstva te regije. Število mestnega življa je v zadnjih petdesetih letih naraslo za šestkrat. Čeprav se je preseljevanje iz podeželja v mesta v zadnjem času upočasnilo, pa bo po napovedih leta 2050 v urbanih središčih živelo kar 89 odstotkov Latinskoameričanov. Mestno prebivalstvo narašča hitreje v južnoameriških kot pa v centralnoameriških in karibskih državah.

Že leta 2020 naj bi bilo po projekcijah za države južne poloble v mestih koncentriranega 90 odstotkov prebivalstva, v centralnoameriški regiji naj bi leta 2050 v mestih živelo 73 odstotkov ljudi, na Karibih pa 83 odstotkov. Po izsledkih te študije živi približno polovica Latinskoameričanov v mestih, manjših od pol milijona prebivalstva, 14 odstotkov oziroma 65 milijonov ljudi pa prebiva v velemestih, kot so Mexico City, Sao Paulo, Rio de Janeiro, Belo Horizonte, Buenos Aires, Santiago de Chile, Lima in Bogota.

Večina latinskoameriških mest je rasla kaotično in ekološko nevzdržno, ugotavlja OZN Habitat. Fizičen obseg mesta se je hitro širil, naraščali so tudi stroški infrastrukture in cene storitev, kar je po drugi strani glavni razlog nastanka revnih četrti in tako imenovanih revnih pasov, posledica tega pa je segregacija ter globok socialni in ekonomski prepad oziroma neenakost.

Čeprav se večji del bogastva ustvari v mestih, pa eden od štirih urbanih prebivalcev danes živi v revščini, je poudarjeno v tem raziskovalnem poročilu. Po ocenah živi kar 111 milijonov Latinskoameričanov v marginalnih naseljih, kar vpliva na visoke indekse neenakosti, nasilja in vprašljive varnosti, s čimer se soočajo mesta v tej regiji.

Najvišji indeks neenakosti na planetu

Regionalni direktor OZN Habitat Alain Grimard je v predstavitvi poročila pojasnil, da neenakost ni tipično urbani fenomen. Njegov sodelavec Erik Vittrup je k temu dodal, da je problem v tem, ker se v mestih ne bojujejo proti revščini, in da nekatera med njimi dosegajo "najvišje indekse neenakosti na planetu". To po njegovem mnenju predstavlja največjo kontradikcijo sedanjega ekonomskega in socialnega modela.

Povprečni dohodek per capita najbogatejšega dela prebivalstva, ki zajema 20 odstotkov populacije v vsej regiji, je do 20-krat večji od povprečnega dohodka najrevnejšega sloja, ki prav tako zajema 20 odstotkov prebivalstva. Največja neenakost v prerazdelitvi dohodka je v Gvatemali, Hondurasu, Kolumbiji, Braziliji in Dominikanski republiki.

Nekatere južnoameriške države, kot so Bolivija, Brazilija in Argentina, si v zadnjih letih prizadevajo za spremembo te situacije, ki je posledica neoliberalnega modela, uvedenega v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Po ugotovitvah iz poročila so danes v tej regiji najmanjše razlike v dohodkih oziroma najmanjša stopnja neenakosti v Venezueli, Urugvaju, Peruju in El Salvadorju.