V Sloveniji ni nič bolje. Do ustavnega sodišča bodo šli Bohinjci s svojimi hiškami in nekdanjimi stanovi, seniki. Tudi tu je kriva država, ker izvaja svoje predpise. V zaščitenem Triglavskem parku želi narediti red, ker je bila sama kriva tudi za nered.

Dejstvo je, da smo v Sloveniji in tudi v res lepem raju pod Triglavom desetletja gradili in predelovali in spreminjali objekte, kjer je nekoč blejala drobnica ali pa se je sušilo seno. Nastajale so krasne nove počitniške hišice na krasnih lokacijah in iz nekdanjih starih so nastale nove stavbe. Skupni imenovalec je enak skoraj vsem: gre za počitniške hišice, za počitniška stanovanja in hiške. Pa naj bodo ob morju na Hrvaškem ali pod Triglavom v Sloveniji, vedno in vsakič je potrebno zastaviti samo eno ključno vprašanje.

In to vprašanje je preprosto: ali smo vsi gradili na črno? Ali ni večina med nami le takih, ki so najprej tekli birokratski maraton od ustanove do ustanove, od vrat do vrat, od uradnika do uradnika. Odmevalo je žigosanje papirjev, slišali so se vzdihi, a velika večina je zdržala in na koncu zasadila lopato in zgradila svoj dom ali počitniško hišico ali lopo ali garažo ali…

Zdaj pa so problem tisti, ki so (in to res ni sporno) nekoč na to pozabili. Preprosto se jim je nekje zdelo lepo in so postavili, kar so postavili. Ali pa so spremenili senik v bivalni prostor, ker je bilo to najceneje. Mnogi so take objekte celo kupili in se niso zavedali, da je to lahko maček v žaklju ali da je inšpektor lahko za vogalom. V Triglavskem parku naj bi bilo še vedno med 400 in 600 takih spornih objektov, trdijo v Bohinju. To jemljejo kot argument, da torej ni treba rušiti njihovih deset, dvajset, ko pa jih na stotine še čaka na drobnogled države.

Država pa je vedno na prangerju. Najprej so jo zmerjali, ker dopušča črne gradnje, zdaj je kriva, ker jih hoče porušiti. Vmes so seveda podrobnosti, ki kot sol juho dodatno zasolijo zgodbo o črnograditeljstvu. Tako je nesporno, da je črnograditelj (bil) tudi bohinjski župan, ki ga država prav pobalinsko tudi javno razgali. A tudi župan ni kar tako: on sam kot zasebni črnograditelj ima istega odvetnika, kot ga je najela občina za ustavni spor v zvezi s črnimi gradnjami! Neokusno ali pa precej preslano, kakor hočete…

A je s črnimi gradnjami zadeva silno preprosta. V Medulinu na Hrvaškem ali v Ukancu v Bohinju, ni pomembno. Vedno smo proti črnim gradnjam vsi in pričakujemo od pravne države, da jih prepreči ali pa na koncu poruši. Z enim samim drobnim zadržkom: dokler se to ne zgodi moji hišici. Ker ta pa res nikogar ne moti, z lastnim denarjem zgrajena, nikogar ne ogroža, lepo se ujema z naravo, tudi papirje ima za silo urejene, vseh pa res ne in za to je kriva birokracija.

Naš odnos do prostora in okolja, kjer dihamo in živimo in gradimo, že leta nevarno niha med splošno sprejetimi načeli, vrednotami, predpisi in osebno dojetimi posledicami. Pa naj bo to v Bohinju z nekdanjim bungalovom ob jezeru ali v okolici Ljubljane, kjer si država lomi zobe ob črni gradnji bogataša. Žal pa naš prostor, naše okolje teh razlik ne pozna. In molče prenaša vse, kar mu človek s sleherno gradnjo stori. Toda ne v neskončnost. Nekoč preprosto ne bo več česa uničiti, raniti, poškodovati. Takrat problema črnih gradenj ne bo več.