Tako se je včasih začenjal delavnik Gregorja V., ki se je še v jutranjem mraku podal na kolo in na 27 kilometrov dolgo pot do službe v Ljubljani. "Ko se mi je mudilo, sem bil najbolj vesel, če sem ujel tovornjak ali avtobus, ki sta vozila po delu moje poti. Tako sem se 'šlepal' v zavetrju in je 'letelo'," dodaja ljubitelj kolesarjenja, ki je do službe potreboval od 35 do 45 minut, odvisno od števila rdečih luči na semaforjih in tovornjakov, ki jih je ujel na poti, pravi.

Prihodu v službo je vsak dan sledilo še slačenje premočenega kolesarskega dresa in hitro prhanje ter priprava na službene obveznosti. "A sem se vsako jutro počutil veliko bolje kot sedaj, ko se kolebam z avtom skozi zastoje in rdeče semaforje," priznava. V službo je redno kolesaril, dokler ni imel vozniškega dovoljenja in avtomobila, zdaj, ko se vozi z avtom, mu vožnja v službo vzame kakšne pol ure.

Pošten jutranji rekreacijski zalogaj, 42 kilometrov v eno smer, si včasih privošči tudi Katja iz Litije, ki v Ljubljano prikolesari prek Trebeljevega. Dodatna oblačila, pravi, si v službo nese že kakšen dan prej, prhe pa so jim uredili potem, ko je na kolesarskem maratonu Franja prehitela delodajalčevega prijatelja. "Kolesarnice nimamo, drugi kolo puščajo pred poslovno hišo, jaz svojega odnesem v pisarno, da ga imam pred očmi," je povedala in dodala, da kakšnih posebnih spodbud za kolesarjenje sicer s sodelavci niso deležni, pomembno je le, da pridejo v službo. "Sem pa vesela, da mi ne 'težijo', če zaradi tega kakšno minuto zamudim, da imam tuš in da imam lahko kolo v pisarni," je zadovoljna.

Največ voženj je dolgih do pet kilometrov

Na prvi pogled bi kdo pomislil, da so takšne zgodbe redkost, vendar Slovenci vse raje preizkušamo trajnostne načine prevoza v službo, s tem pa tudi sebe, sodelavce in delodajalca. Večinoma kolesarimo na krajših razdaljah, tja do pet kilometrov, pravi kolesarska stroka. "Študija na Danskem je tudi pokazala, da so mesta velikosti okoli 30.000 prebivalcev najbolj primerna za opravljanje čim večjega števila poti s kolesom," pojasnjuje Gašper Žemva, predsednik Ljubljanske kolesarske mreže, ki skupaj z Mariborsko kolesarsko mrežo tvori Slovensko kolesarsko mrežo, v kateri se zavzemajo za spodbujanje kolesarstva in urejanje ustrezne infrastrukture v vseh slovenskih krajih.

Vendar se kljub vsem prizadevanjem v zadnjih letih delež kolesarjev še vedno ni povzpel nad 10 odstotkov. Toliko se jih denimo s kolesom vozi v prestolnici, ki je sicer prepredena z okoli 170 kilometri kolesarskih poti in pasov, a z izjemo Celovške ceste ob nobeni glavni mestni vpadnici ni mogoče s kolesom priti v središče mesta po sklenjeni, dovolj široki ter z vpadnico vzporedni kolesarski stezi. In to je nedvomno eden od razlogov, da Ljubljana ne privabi še dodatnih pet odstotkov kolesarjev, s čimer bi si zaslužila naziv kolesarjem prijazno mesto.

Privlačno, če je hitreje...

Pomembna spodbuda za kolesarje je torej infrastruktura, ki omogoča hitrejši čas potovanja kot z avtomobilom, pravi Žemva. V Slovenski kolesarski mreži si zato želijo boljše povezave kolesarjenja z javnim prometom oziroma brezplačen vnos koles na vlake in mestne avtobuse, kar omogočajo že številna tuja evropska in svetovna mesta.

Na odločitev za jutranjo vožnjo s kolesom proti delovnemu mestu pa vsekakor vplivajo tudi delodajalci, njihovo odobravanje takšnega prevoza na delo in kolesarjem prijazno delovno mesto. Sem spadajo prostor za parkiranje kolesa oziroma kolesarnica, garderobe in tuš, kjer se lahko uredijo tisti, ki so prekolesarili daljšo razdaljo. "Ker delam v podjetju, ki nima ravno posluha za ekologijo in ekonomičnost, sem bil prepuščen samemu sebi. Imeli smo garderobe, v katerih je bila tudi kabina za prhanje. V očeh sodelavcev in nekaj sodelavk sem videl spoštovanje, da se mi je vsak dan ljubilo prevoziti tako dolgo pot, ki je nekateri ne prevozijo v celem letu," na vprašanje, kako so njegov prevoz v službo sprejemali sodelavci in delodajalec, odgovarja Gregor V., ki je pred leti tekmoval tudi na amaterskih cestnih dirkah in tam požel dobre rezultate, tako da mu je kolesarjenje v službo koristilo tudi pri treningu.

... in ceneje

Vse več je tudi ljudi, ki v službo kolesarijo ne le iz užitka, temveč tudi zato, da prihranijo kakšen evro. To je prav tako eden močnejših argumentov v prid kolesarjenju, opažajo v Slovenski kolesarski mreži. Tisti, ki kolesarijo, namreč povračilo stroškov za prevoz na delo lahko pospravijo v žep, medtem ko vozniki avtomobilov ta denar porabijo za servis svojih vozil in gorivo, dodaja Žemva in se pri tem opira na raziskavo društva za trajnostni razvoj Focus, ki kaže, da Slovenci od petih delovnih dni delamo tri dni samo za stroške jeklenih konjičkov. Z višanjem cen goriva bo tako na naših cestah vse več kolesarjev in pešcev, meni Žemva.

Na vprašanje, ali bi delodajalci zaposlene lahko odvrnili od kolesarjenja v službo tako, da jim ne bi več izplačevali stroškov za prevoz na delo, pa Žemva odgovarja, da delodajalec ne bi smel odločati, na kakšen način pride zaposleni na delo. "Če se odloči, da gre s kolesom, je s potnimi stroški nagrajen v obliki višje plače, ker denarja ne porabi za avtomobilsko gorivo. Povračilo potnih stroškov se bo verjetno ukinjalo v prihodnjih letih. Ljudje bodo lahko veliko denarja prihranili, če bodo za svoje poti uporabljali hojo, kolo ali pa bodo souporabljali avtomobile," poudarja Žemva.

Kolesarjenje na delovno mesto sicer podpirajo podjetja, ki sledijo trendom varovanja okolja in zmanjševanja izpustov ogljikovega dioksida, na drugi strani pa si želijo tudi zdravih, zadovoljnih in učinkovitih zaposlenih. "Kolesarjenje spodbujamo zaradi več vidikov. Ljudje so bolj mobilni, ekološko prijaznejši in kolesarjenje dejansko na njih deluje tudi antistresno," pravi Zlatko Ledinek, direktor podjetja Kompas Design. Dodaja, da se s kolesom v službo pripelje približno polovica ljudi, zato so jim pred dvema letoma pred stavbo uredili kolesarnico in kupili nekaj službenih koles z namenom, da bi tudi službene opravke in sestanke lahko odpravili s kolesom, saj Ljubljana omogoča izredno dobro dostopnost s kolesom. "Na tak način privarčujemo pri parkiranju in prevozih s taksiji. Smo pa vseeno bistveno hitrejši od javnega prevoza. V konicah pa dejansko od vsega prometa," pojasnjuje Ledinek.

Bolj zdravi in učinkoviti zaposleni

Statistično je največ kolesarjev, ki kolesarijo v službo, zaposlenih v javni upravi. Med njimi so tudi sodelavci Urbanističnega inštituta, z direktorico na čelu, kjer se tudi sicer veliko ukvarjajo z načrtovanjem kolesarskih poti v urbanem okolju in promocijo kolesarjenja med ljudmi. "Imamo tri službena kolesa, tuš in garderobe, urejene prav s tem namenom, edini redni uporabnik tuša pa je sodelavec, ki vsak dan prekolesari 11 kilometrov dolgo pot iz Medna. Na dvorišču imamo še kolesarnico in vedno polna kolesarska naslonjala, ki jih uporabljajo tudi drugi kolesarji," je pojasnil Aljaž Plevnik in dodal, da lahko zaposleni koristijo tudi subvencioniran kolesarski servis, ki ga enkrat na leto organizirajo na dvorišču inštituta.

Vožnja s kolesom na delovno mesto vendarle postaja trend, ki se bo v prihodnje bržkone širil. Vsem, ki še niso prepričani o takšnem podvigu, v Slovenski kolesarski mreži svetujejo, naj se najprej poskusijo do službe peljati med koncem tedna, ko ni veliko prometa na ulicah, in takrat ugotovijo, kje je kolesarska steza, kje bi bilo bolje narediti obvoz, kje lahko gredo po bližnjici in kje lahko priklenejo svoje kolo. "Sčasoma bodo pridobili številne spretnosti v kolesarjenju in veliko kondicije, tako da bo postalo kolesarjenje v službo zelo enostavno, hitro in prijetno," je spodbudne besede izbral Žemva in poudaril, da prha in garderoba nista bistveni, saj so razdalje v slovenskih mestih največkrat kratke, zato se kolesarji na poti ne bi smeli pretirano potiti. Če pa se delodajalci vendarle odločijo za naložbo v kopalnico z garderobami, jih bo to kljub vsemu stalo manj kot izgradnja parkirnih prostorov, so prepričani v Slovenski kolesarski mreži.