Danes Mala in Velika Polana veljata za zgleden primer sobivanja človeka in narave, kar so ob petkovi počastitvi 20. obletnice evropske direktive o habitatih in podpornega finančnega programa Life priznali tudi slovenski politiki z evropskim komisarjem za okolje Janezom Potočnikom na čelu.
V prekmurski vasici, obdani z nižinskimi travniki, močvirskimi logi, dobrimi ljudmi in štorkljinimi gnezdi - tako je Veliko Polano v svojih knjigah predstavljal domačin Miško Kranjec - so ugotovili, da je občina kot nalašč za razvoj turizma. "Ne tistega masovnega, temveč takšnega, kjer je v ospredju kvalitetno preživljanje časa z domačini, njihovo kulturo in tradicijo ter v njihovem naravnem okolju," pripoveduje Damijan Jaklin. Celotno ozemlje občine namreč leži v območju Natura 2000 in se ponaša z obilico naravnih vrednot - med drugim z edinstvenimi rastišči močvirskega tulipana - občina pa se lahko pohvali tudi z več kot 18 objekti oziroma območji, ki spadajo v slovensko kulturno dediščino.
Čeprav je bila odločitev za turistično trženje kraja na dlani, so se Polančani tudi na podlagi izkušenj drugih evropskih krajev odločili, da bodo najprej zavarovali naravo in šele nato vanjo pripeljali turiste. "Travniški habitati so zelo občutljivi, zato smo se odločili, da bomo turiste vodili po urejeni infrastrukturi," pojasnjuje Jaklin. To pomeni, da so uredili kanalizacijo in zgradili čistilno napravo ter začeli graditi kolesarske in pohodniške poti. Obnovili so vse objekte kulturne dediščine v lasti občine ter zgradili središče za interpretacijo narave in kulturne dediščine, ki je dobrodošlo predvsem zaradi obiska večjih organiziranih skupin. Vse te projekte so izpeljali s pomočjo evropskega denarja in jim za bolj pestro turistično ponudbo dodali še kulturne in druge prireditve.
Vendar po Jaklinovih besedah še vedno niso zadovoljni. Želijo si še več kolesarskih poti, obenem pa so ugotovili, da bi štorklje iz njihovih krajev lahko pobegnile. "Štorklji ni dovolj naravno okolje. Ta ptica biva v negovani kulturni krajini, to je kmetijski krajini, pri nas pa se zarašča čez 200 hektarjev travniških habitatov," zaskrbljeno pove Jaklin. Pred letom dni so zato začeli pogovore z lastniki sicer zelo razdrobljenih parcel, da bi na travnikih znova vzpostavili v preteklosti opuščeno pašo. "Takšno neintenzivno kmetijstvo ni le priložnost za povečanje samooskrbe, ampak je tudi turistično zanimiva dejavnost, kajti ugotavljamo, da turisti čisto enostavno želijo videti tudi kravo, ki se pase na travniku in ni vijoličaste barve," Jaklin pojasnjuje, na kakšen način zdaj prepričujejo lastnike zemljišč, da bi na njih obnovili stare prakse. Tako ne bi le ohranili devet štorkljinih gnezd, ki jih je zdaj mogoče najti v občini, ampak bi morda nastalo še kakšno novo.
