"Če se le da, se Čopove izogibam. Je prevelika gneča. Na vsaki strani je polno gostinskih mizic, potem so tukaj še drogovi za luči. Za nas bi morali na sredini ulice narediti taktilno vodilno linijo, ki bi nas varno pripeljala do Prešernovega trga," pravi Slavica Bukovec - Zupanič in dodaja: "Tudi s kolesi ali električnimi kolesi je problem. Včasih so škripala, ta nova pa so tako tiha, da jih preprosto ne slišimo več."
Zoran Škrinjar izpostavi problem kolesarskih stez: "Če je steza na pločniku pobarvana rdeče, nam to nič ne pomaga. Jaz s palico ne morem zaznati, ali hodim po delu pločnika za pešce ali za kolesarje, saj ni izboklinaste črte. Težava je tudi pri avtobusnih postajališčih. Ker avtobusi pripeljejo čisto blizu roba pločnika, bi morala biti tam prav tako izboklinasta črta, da bi mi vedeli, da ne smemo stopiti dalje, ker je nevarno. Tega v Ljubljani ni nikjer."
Se pa vsi prisotni strinjajo, da se je odnos voznikov avtobusov do slepih zadnja leta spremenil na bolje. Več pomagajo, po dogovoru Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije z Ljubljanskim potniškim prometom pa tudi vsi avtobusi na večjih postajališčih, kot sta Bavarski dvor ali pa Pošta, ustavljajo vedno tudi na začetku postajališča, tako da slepim ni treba iskati pravega avtobusa, če jih na postaji naenkrat ustavi več.
Težava najti Tromostovje
"No, gremo do Prešerca," reče Tomaž Wraber, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, in skupinica se napoti navzdol po ulici proti trgu. Kljub palicam je zanje dejansko težava priti že do pesnikovega spomenika, saj je na Čopovi ulici ovir ogromno in tista vodilna črta po sredini bi jim res veliko pomagala. "Tudi mentaliteta ljudi je pomembna. Nekateri so bolj pozorni drug na drugega, se drug drugemu umikajo. V nekaterih evropskih mestih so te 'bunkice' za orientacijo slepih vsepovsod, tudi v Beogradu jih imajo ob postajališčih. Pri nas pa tega ni," razloži Aleksandra Surla, ki ima ob sebi psičko vodičko, labradorko Atheno.
Če skupinica Prešernovega trga ne bi poznala že od prej, verjetno brez pomoči mimoidočih ne bi imela pojma, v katero smer na Tromostovje, Trubarjevo ulico ali Hribarjevo nabrežje, čeprav so le streljaj stran. "Trgi so na splošno problem, saj je tam ogromno ljudi, potem so stojnice, pa kakšni zabavljači. Če nimajo oznak, pa je še toliko težje," razlaga Wraber in doda, da slepim za neko osnovno orientacijo po Ljubljani sicer pomaga maketa mesta, ki je postavljena ob trgu, a to ni rešitev.
Praga Ljubljani za zgled
Če se želi slepi s Prešernovega trga sprehoditi do mestne hiše, da bi tam pozdravil župana, spet naleti na problem. Namreč, čez Tromostovje in na Stritarjevi ulici prav tako ni sredinske vodilne črte, ob strani, kjer bi bila orientacija slepega nekako možna, pa so klopce ali stebri, v katere se lahko zaleti, saj tudi s palico vseh ovir ni mogoče zaznati.
"Poglejte ta rob pločnika v Stritarjevi ulici. Ravno dovolj je visok, da povzroča težave invalidom na vozičkih, pa ravno dovolj nizek, da za nas skoraj ni uporaben," k pogovoru doda Škrinjar in se v istem trenutku tako na pol zaleti v tam stoječi pitnik, ki ga s palico zgreši. "Praga je za slepe zelo dobro urejena. Imajo palice z več gumbi, ki so povezane s semaforji, in ti ob pritisku na gumb dejansko povedo, kje si in kam lahko greš. Enako je, ko stopiš na avtobus ali metro," nadaljuje po bližnjem srečanju s pitnikom. Menda se v češki prestolnici slepi lahko sami podajo celo čez obljuden Karlov most.
No, v Ljubljani tudi na Mestnem trgu, kot drugje po mestu, prav tako ni nobenih označb za slepe. Pred Magistratom člani "ekspedicije" spomnijo na projekt "Vidim Tivoli", v skladu s katerim bi del mestnega parka uredili tako, da bi se lahko tudi slepi in slabovidni orientirali, brali opise določenega območja in tako vedeli, kje so in kaj je okoli njih. Projekt je ostal na papirju.
Vodilna črta na Bregu je neuporabna
Z Mestnega trga se odpravimo na Breg, ki ga je občina pred dvema letoma lepo uredila. To je tudi edini prostor v središču, ki ima na tleh vodilno črto za slepe, njena edina pomanjkljivost pa je, da je zanje neuporabna. "Ker je črta vrezana v tlak in ne izbočena, je tako z nogo kot tudi s palico ne moremo zaznati. Lepo je, da so bili arhitekti pozorni tudi na nas, a na žalost to ne deluje tako, kot so si zamislili," razloži Wraber in doda, da je napaka te črte tudi, da vodi od kar nekod do kar nekam.
"Tako kot je na cesti označeno, da vodi od Ljubljane do Maribora, mora imeti tudi takšna črta neki logičen začetek in pripeljati do nekega cilja. Ta pa se kar naenkrat konča, slepi se znajde sredi trga. Tam bi potem morale biti neke označbe, da bi vedel, v katero smer sploh lahko gre. Ali čez most, ali navzgor do univerzitetne knjižnice ali naprej po nabrežju," še razloži Wraber in izpostavi svetlo točko - Mestni muzej. Tam veliko delajo na tem področju, imajo tudi prenosne glasovne vodiče, ki slepega vodijo po muzeju in mu opisujejo, kje je in kaj je okoli njega. Težava pa je, da še ni talnega taktilnega vodilnega sistema, ki bi slepega pripeljali do muzeja.
Križišči pri Roški sta lahko usodni
"Ljubljana je v primerjavi z razvitimi evropskimi mesti, če primerjamo infrastrukturo za slepe, 20 let zadaj. Tukaj zanje praktično ni ničesar. Pri nekaterih projektih, na primer križiščih, se trudijo, da bi bili prijazni za slepe, ampak se še ne zavedajo, da gre za zelo kompleksen sistem in da pri tem nujno potrebujejo pomoč nekoga, ki se na to spozna," razlaga Andreja Albreht, krajinska arhitektka, ki se ukvarja z infrastrukturo za slepe.
"Kot primer lahko damo križišči Roška-Poljanska in Zaloška-Njegoševa. Volja je bila, da se poleg zvočnega signala za prečkanje cestišča naredi še taktilne oznake, vendar se projektant na to ni dovolj dobro spoznal. Zdaj imamo tam vodilne črte, ki so narejene tako, da slepega dejansko peljejo direktno na cesto, kar je smrtno nevarno. Torej je v bistvu vseeno, če so te črte tam ali pa ne, saj jih slepi ne morejo uporabljati," razloži krajinska arhitektka.
Nekaj pa se je vseeno začelo premikati. "Z ljubljansko občino delamo na projektu, da bi v ožjem mestnem središču po nemškem sistemu uredili vsaj osnovno infrastrukturo za slepe do upravnih, izobraževalnih, kulturnih in športnih objektov. Podobno, kot to že delajo v Mariboru. S kolegico Andrejo Zapušek Černe bova do letošnje jeseni pripravili dokument, kaj je treba narediti in kako, potem pa je na vrsti občina, da to uresniči tudi na terenu," še pove Albrehtova. To je prva faza projekta, v naslednjih pa bi to infrastrukturo razširili tudi na širše mestno središče, nekoč pa morda na celo mesto.
