Težave s sprejemanjem kritike v slovenskem okolju niso presenetljive. Presenetljivo pa je, s kakšno ostrino sta se oba omenjena pisca odzvala na dokaj blage in strokovno utemeljene kritike. Če dr. Zidar meni, da takšna ocena v tujini ne bi mogla biti objavljena, ga z veseljem oskrbim z lepim številom recenzij, člankov in celo knjig, objavljenih v najuglednejših svetovnih pravnih revijah (npr. Rutgers Law Review, Rechtstheorie) in pri najuglednejših založbah (npr. Oxford University Press), ki so do bistveno bolj uglednih avtorjev, kot je bil pisec uvodne razprave, znatno ostrejši, kot sem bil sam. Dobronamernost ima svoj smisel, ko mentor ali ocenjevalec članka avtorja spodbuja, da napiše čim boljše delo (in vsa dela, ki jih dr. Zidar v zvezi s tem navaja, se nanašajo na to vrsto recenzij), kaj lahko pa se prelevi v institucionalizirano hipokrizijo, če postane trepljanje po rami za dober, čeprav ne povsem posrečen poskus, imperativ v strokovni razpravi. Ko avtor članek ali knjigo objavi, je ne le moja strokovna pravica, temveč celo dolžnost, da iskreno ocenim vrednost takšnega prispevka. Če v znanosti ne prenesemo odkritosrčne kritike, smo na dobri poti, da ustvarimo ali ohranjamo "mlako", ki jo dr. Zidar tako zavzeto opisuje.
Upam, da bomo takšnim odzivom navkljub vseeno ohranili dovolj poguma, da si bodo recenzenti upali v dobri veri zapisati iskreno oceno nekega dela. Zato je nekoliko nespodobno, da dr. Zidar svojo jezo usmeri še na uredništvo revije Pravnik, ki si kritične recenzije sploh drzne objavljati. Revija Pravnik je najstarejša in ena najuglednejših slovenskih pravnih revij, ki je vključena v mednarodne baze in ima ugleden uredniški in mednarodni uredniški odbor. Če smem kot naročnik revije dodati še osebno oceno, lahko povem, da je pod novim vodstvom revija pridobila na kakovosti. Upam, da pod tovrstnimi pritiski ne bo klonila.
Vesel sem bil, da je dr. Zidar v svoj odgovor vključil tudi vsebinske odgovore na nekaj pomislekov, ki so bili izraženi v recenziji. Prvi tak pomislek se je nanašal na odločitev, da se Grocijevo delo prevaja iz angleškega prevoda in ne iz izvirne latinščine. Prevajanje prevoda ni le neobičajno, v resnih znanstvenih zbirkah takšnega primera ne boste našli. To lahko potrdi že bežen pregled katerekoli izmed izvrstnih slovenskih zbirk. Zbirke Studia humanitatis, Temeljna dela ali Delajmo Evropo sledijo uveljavljenim standardom in dela vedno prevajajo iz izvirnika. Tako je, na primer, pred kratkim v zbirki Pravna obzorja izšel prevod Aristotelove Politike iz stare grščine. Težko razumem, zakaj se je na to preprosto in preverljivo ugotovitev potrebno odzvati tako žolčno. Ocena dr. Zidarja, da je bil razlog za sporno odločitev v tem, da "nihče od slovenskih klasičnih filologov v štiristo letih ni opravil prevoda Grotiusa iz latinščine", je neresna. Vsakomur, ki se je od daleč srečal z uredniškim delom, je jasno, da je urednik tisti, ki poišče prevajalca, zelo redko pa se zgodi, da prevajalec z dokončanim besedilom poišče urednika.
Prav tako sem bil vesel vsebinsko tehtne razprave o odločitvi, da seius gentium prevaja kot mednarodno pravo. Vseeno pa si bom dovolil nanizati nekaj pomislekov (ki bi sicer bolj sodili v strokovno revijo, a izbira kraja pač ni bila moja). Pustimo za trenutek ob strani, da večina uglednih tujih učbenikov mednarodnega prava nastanka te panoge nikakor ne umešča pred šestnajsto ali sedemnajsto stoletje (A. Cassese, International Law, Oxford UP 2005, str. 22; M. N. Shaw, International Law, Cambridge UP, 2004, str. 22 in nasl.; R. M. M. Wallace in O. Martin-Ortega, International Law, Sweet & Maxwell, 2009, str. 5). Kljub temu lahko v celoti pristanem na oceno avtorjev, ki jih navaja dr. Zidar, da se nekatere sestavine iuris gentium "nedvomno nanašajo na mednarodno javno pravo" (ki niso pretirano nove, saj jih lahko na primer srečamo že v Verdrossovem Völkerrecht iz 1959). Ali to res samo po sebi pomeni, da lahko ius gentium preprosto enačimo z modernim pojmom mednarodnega prava? Dvomim.
Pri tem nisem povsem osamljen. Oba angleška prevoda Grocijevega Svobodnega morja (prvi iz 1609, ur. D. Armitage, prev. R. Hakluyt, in drugi iz 1916, ur. J. Brown Scott, prev. R. van Deman Magoffin), sodobni italijanski prevod (iz 2007, ur. F. Izzo, prev. F. Langobardi) in angleški prevod (iz 1950, vendar strokovno pregledan pred izdajo l. 2006) njegovega dela De iure praedae (katerega del je tudi spis Mare liberum, ur. M. van Ittersum, prev. G. L. Williams) tega enačaja ne povlečejo in ius gentium ne prevajajo kot mednarodno pravo. Enako velja za sicer starejša angleški (ur. R. Tuck, prev. J. Morrice, 2005) in francoski prevod (ur. D. Alland in S. Goyard-Fabre, prev. P. Pradier-Fodéré, 2005) skoraj dvajset let kasnejšega Grocijevega dela De iure belli ac pacis.
Oba prevoda ostajata v svojem govornem okolju referenčna. Tudi Castellino in Allen, ki ju navaja dr. Zidar, opozarjata na to, da Grocij za opisovanje "svoje razlage modernega mednarodnega sistema" uporablja pojem ius inter gentes in ne ius gentium (J. Castellino, S. Allen, Title to Territory in International Law, Ashgate 2003, str. 33). Prevod "mednarodno pravo" bi bil morda sprejemljiv v prvem primeru (ki se v Svobodnem morju ne pojavi), ne pa tudi v drugem. V prid razlikovanja med ius gentium in mednarodnim pravom govori tudi preprosto dejstvo, da bo sodobni bralec v Grocijev čas anahronistično prenesel predstave o sodobnem mednarodnem pravu, s čimer se povsem zabriše pomemben Grocijev prispevek, ki je s postopnim dajanjem nove vsebine staremu pojmu (so)oblikoval novo pravno disciplino.
In končno, tudi če kot suho zlato sprejmemo (dokaj osamljeno) tezo, da naj bi do doktrinarne preobrazbe ius gentium v mednarodno pravo prišlo že v 6. stoletju - zakaj se potem to razlikovanje ne zrcali v slovenskem prevodu in se ius gentium prevaja drugače (kot pravo ljudstev) v rimskopravnih virih in drugače (kot mednarodno pravo) v preostalem besedilu? Znalo bi se zgoditi, da je slovenski prevod Svobodnega morja edini prevod Grocijevih del, ki se je odločil enačiti ta dva pojma. To morda ni dokaz, da je bila odločitev strokovnih redaktorjev napačna, dokazuje pa, da moji pomisleki, ki se jim je pridružil prof. dr. Kambič, morda le niso tako zelo zgrešeni.
O uvodni razpravi je bilo prelitega že preveč črnila, vseeno pa si bom dovolil dve opazki. Zanimivo je, da je dr. Zidar pisanje zaupal nekomu, ki ga izobraževalna pot ni vodila onkraj meja mestne občine ljubljanske (kar je najbrž vsaj capitis deminutio media), a najbrž smo spet pri dvojnih merilih, s katerimi presojamo prijatelje in namišljene "sovražnike". Vseeno pa upam, da je dr. Zidar občutil vsaj malo zadrege, ko je kot kronski dosežek tega besedila izpostavil avtorjevo ugotovitev, da Grocij v svojih opombah niza sklicevanja na humanistične avtorje zato, da svoje teze podkrepi z argumenti, ki izhajajo iz razuma.
Pustimo ob strani, da pisec uvodne študije (za razliko od dr. Zidarja) niti ne omeni R. Tucka ali S. C. Neffa, ki imata o poslanstvu Grocijevih opomb drugačno stališče, in tudi, da je avtor tega pomembnega spoznanja v odgovoru na mojo recenzijo zapisal, da je Grocij opombe nizal le zato, da bi pokazal njihovo nepotrebnost (s čimer je - kdo ve - morda revidiral svojo prelomno ugotovitev), in se vprašanja za hip lotimo nekoliko bolj resno. Že bežen pogled v kakšno sholastično delo nam pokaže, da Grocij s sklicevanjem na auctoritates zvesto sledi sholastični tradiciji, ki pravilnost dokazuje s kopičenjem citatov uglednih piscev. V tem pogledu Grocij zagotovo ni tipični racionalist. Če želimo videti, kako je dejansko potekalo argumentiranje na podlagi razuma, vzemimo v roke kakšno Descartesovo ali Pufendorfovo delo ali - še bolje - Spinozovo Etiko, kjer bomo zaman iskali sklicevanje na modrost drugih. A kakorkoli že, če bo s spoznanji te vrste dr. Zidarju slovensko pravno znanost uspelo umestiti na svetovni zemljevid, potem mu lahko le čestitam in rade volje priznam svojo zaslepljenost.
Glede preostalega pisanja dr. Zidarja pa lahko izrazim le globoko razočaranje. V strokovni razpravi osebna diskreditacija ne bi smela imeti domovinske pravice, zato me čudi, da stanovski kolega čuti potrebno po takšnem obračunavanju. Ponavljam: v svoji recenziji sem nanizal nekaj stvarnih in argumentiranih kritik slovenskega prevoda Grocijevega Svobodnega morja in uvodne razprave. Kot se vsak dobronamerni bralec lahko prepriča, se nisem na niti enem mestu osebno opredeljeval do kogarkoli izmed vpletenih. Zato lahko le z začudenjem opazujem odzive, ki jih je recenzija deležna. Vrednostne ocene, ki jih dr. Zidar izreka na moj račun in na račun prof. dr. Marka Kambiča, ki je na tej točki pravzaprav edini nevtralen in zato objektivni zunanji opazovalec, povedo več o tistem, ki takšne ocene daje, kot pa o tistih, ki so deležni takšnih ocen.
Prav tako sem lahko le osupel ob samoumevnosti, s katero si dr. Zidar, ki je pretežni del svoje poklicne poti preživel v državni upravi in se je šele pred kratkim zaposlil na raziskovalni ustanovi, lasti pravico, da presoja, ali nekdo sploh sme ocenjevati dela iz zbirke, ki jo ureja. Kriterij je vsekakor zabavno predvidljiv: za pisanje naklonjenih recenzij kvalifikacije niso potrebne, za pisanje kritičnih pa so postavljene nedosegljivo visoko (nič manj kot prevod Grocijevega dela v treh knjigah De iure belli ac pacis iz latinščine, sicer morajo recenzenti molčati, pisano s klicajem).
Sapienti sat!
Če sta dr. Zidar in dr. Simoniti prepričana, da je njuno delo nenadkriljivo, potem lahko to po mili volji dokazujeta sebi in drugim. Želel bi si, da tega ne bi počela s omalovaževanjem drugih, a to je najbrž stvar osebne kulture. Če pa dopuščata možnost, da celo pri njunem delu obstaja prostor za izboljšavo, potem bi ravnala modro, če pustita kritičnim glasovom do besede. Nič ju ne zavezuje, da se s kritiko strinjata ali ji celo sledita, pokaže pa določeno širino duha, ki nam je primanjkuje. Te celo tujina očitno ne privzgoji sama po sebi. Vsekakor bi bilo za slovenski prostor dobrodejno, če se poskusita v prihodnje vzdržati vsaj grobih osebnih diskreditacij. Ne zavoljo mene. Sam sem bil tokrat že drugič tarča obmetavanja z blatom in sem postal do tega sorazmerno ravnodušen. V mislih imam kritično mladenko ali mladeniča, ki bo nekega dne prebral(a) knjigo kake lokalne veličine in nato pred praznim listom tehtal(a), ali naj v recenziji zapiše tisto, kar v resnici misli, ali tisto, kar bo življenje napravilo bolj znosno. Kaj je tisto, kar iz naše domovine ustvarja "mlako"?
Aleš Novak
P.S.: S tem zapisom je ta polemika zame končana.
