"Prazni prostori, kjer ni linij, ki bi se jih lahko oprijeli s palico, so za nas zelo nepraktični. Jaz po sedemnajstih letih obvladam celo Ljubljano, na Prešernovem trgu pa sem katastrofa," je povedala Slavica Zupanič. Čeprav so bile razmere prilagojene, saj so prehod varovali policisti, pa so prostovoljci vseeno občutili, kako je, ko ni nobene orientacijske točke in kako prav bi prišle taktilne talne oznake za slepe. "To bi moral izkusiti vsak videči, predvsem pa bi dalo misliti tistim, ki načrtujejo našo prometno infrastrukturo, kaj je treba narediti tudi za tiste brez vida," je dejal Dorijan Maršič, guverner Zveze Lions klubov Distrikt 129 Slovenija.
"Na pobudo podžupana Janeza Koželja smo začeli pripravljati strateški dokument in upamo, da bo središče Ljubljane v letu ali dveh označeno s talnimi oznakami, ki bodo omogočile slepim in slabovidnim večjo samostojnost," je pojasnil predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber in hkrati opozoril na mačehovski odnos države: "Pravica do rehabilitacije je uzakonjena že od leta 2008, pa se še vedno ne izvaja, čeprav je ključna za to, da slepi sprejme novo stanje, ga preseže in razmeroma normalno živi naprej."
Tudi življenje z izgubo vida je lahko lepo, še opozarjajo slepi in slabovidni, potrebne so le določene prilagoditve in razumevanje družbe, kar pa pogosto manjka. "Videči ljudje nas pogosto diskriminirajo tako, da komunicirajo samo prek spremljevalcev. Natakarice v lokalu celo spremljevalca vprašajo, kaj bo pa on pil, ne pa mene," je omenil 31-letni Blaž Petrovič, Zupaničeva pa ga je dopolnila: "Včasih me bolj kot nepomoč zmoti, če je kdo preveč vsiljiv in mi hoče pomagati po svoji presoji, namesto da bi vprašal, kakšno pomoč sploh želim."
