Zagovorniki tako imenovane prožne varnosti kot vzor že vrsto let izpostavljajo danski model. Kaj ta model v resnici je in ali je v Sloveniji uresničljiv?
Slovenski trg dela je "zrcalna podoba" danskega modela. V skandinavskih državah, zlasti na Danskem, je zunanja fleksibilnost, ki pomeni lažje odpuščanje, zelo visoka, prav tako visoka pa so tudi nadomestila za brezposelnost. Tak model je zelo drag in zahteva močno socialno državo. Naš sistem je ravno nasproten. Zunanja fleksibilnost je nizka, poleg tega pa so čedalje nižja tudi že tako nizka nadomestila. Nizko zunanjo fleksibilnost podjetja nadomeščajo z ekstremno notranjo fleksibilnostjo, ki se kaže v stopnjevanju izmenskega dela, nadurah, nadomeščanju in povečanju intenzivnosti dela, vse to pa se kombinira še s študentskim in agencijskim delom. Posledica je generacijski razcep med večinoma starejšimi delavci, ki so zaposleni za nedoločen čas, in mladimi, ki vse težje dobijo zaposlitev.
Do katere mere bi bilo treba sprejeti model prožne varnosti?
Univerzalna rešitev ne obstaja, saj so okolja in gospodarske strukture od države do države zelo različni. Fleksibilna varnost je zelo abstrakten, izmuzljiv pojem, ki tudi ne more ustrezati vsem segmentom gospodarstva. Zavedati se je treba, da ta model v Skandinaviji ni padel z neba, ima svojo genezo, ni naključje. Obenem gre tam za bogatejše družbe, ki si tak model lahko privoščijo. (Danci so v zadnjih letih zaradi vse višjih stroškov takšnega sistema povečali varnost zaposlenih in med drugim prvič uvedli odpravnine, op. a.)
Definitivno so radikalni posegi nevarni. Če poskušaš tak model uvajati v smislu ameriške fleksibilizacije, boš morda pospešil zaposlovanje majhnega dela mlade generacije, hkrati pa "proizvedel" ogromno "luzerjev", starih 50, 60 let, ki bodo na cesti, brez služb, nezaposljivi, in s tem še povečal strukturno brezposelnost. Glede na to, da so od teh ljudi odvisne družine, bi cele sloje odrinili v revščino. Nujna posledica - še več sive ekonomije.
Po katerem modelu bi se morali mi zgledovati? Kako se tega lotevajo Avstrijci, Nemci...?
Pri Nemcih poteka podoben tip reform, kot jih je poskusil sprožiti prejšnji minister za delo Svetlik, na primer malo delo. Toda pri tem je treba vedeti, da se Nemci lahko igrajo, ker so v centru evropske ekonomije, mi pa smo periferija in zgolj njihovi dobavitelji. Ne more za dobavitelja veljati enako kot za naročnika, tako kot tudi ne velja isto za veliko in malo podjetje.
Menim, da se na nivoju delovne zakonodaje problema trga dela ne da rešiti; gre za dolgoročnejši, strukturni problem, ki je posledica tehnoloških in proizvodnih sprememb. Najprej bi morali narediti analize in ugotoviti, kaj je strateško. Tudi izvozni sektor, ki je za nas tako pomemben, ni enoten - imamo delovno intenzivna podjetja, pa tudi bolj sofisticirane izvoznike. Ti, ki so bolj sofisticirani, so tudi bolj zainteresirani za bolj stabilno zaposlovanje lastnega kadra, medtem ko so delovno intenzivna podjetja praviloma bolj naklonjena maksimalni fleksibilizaciji. Podjetja, ki imajo prek agencij zaposlenih kar polovico delavcev, so seveda lahko konkurenčna, a kako lahko imajo pri takem načinu zaposlovanja sploh kakšno razvojno perspektivo. Zato bi se morali zgledovati po sofisticiranih izvoznikih in kolektivne pogodbe prilagoditi njihovim kolektivnim pogodbam.
To, kar se gremo pri nas, je tekma v zniževanju standardov. A moramo vedeti - tudi če bomo vsi prekarni, ne bomo mogli biti na koncu cenejši od Kitajcev.
