Kršitve v vseh medijskih hišah
Vendar ima na svojem spodnjem socialnem robu velike in dolgotrajne težave, ki ceh vedno znova delajo ranljiv. V Sloveniji je med novinarji tretjina takšnih, ki jih pri delu ne ščiti pogodba o zaposlitvi. Naši honorarni sodelavci ustvarjajo enake ali bolj kakovostne medijske vsebine, ustvarijo jih vsaj toliko ali večjo količino, zanje pa so praviloma plačani mnogo manj kot redno zaposleni novinarji. Obenem jim delodajalci - v vseh medijskih hišah - na sistemski ravni ne priznavajo pravice do dopusta in bolniške, temveč je urejanje teh pravic prepuščeno posameznim dogovorom, ki so običajno neprimerljivi s pravicami zaposlenih novinarjev. Delodajalci se pri tem večkrat izgovarjajo, da honorarni novinarji delajo kot samostojni novinarji (status, ki je podoben statusu samostojnega podjetnika), četudi v resnici novinarji niso samostojni, temveč so na majhnem trgu, kakršen je slovenski, ekonomski ujetniki razmerja z edinim delodajalcem. Mednarodno novinarsko združenje IFJ ter mednarodna organizacija dela ILO pri tem govorita o istem fenomenu "lažno samozaposlenih". To so za delodajalce "ekonomsko ugodni" posamezniki, ki imajo dolžnosti, kot da bi bili zaposleni, pravice pa, kot da bi sedeli na cesti in ne v pisarni.
To se ujema s širšimi anomalijami na trgu dela, katerih namen je teptanje socialnih pravic in povečevanje koristi kapitala. "Na trgu dela se pojavlja močno razslojevanje na tiste, ki imajo zaposlitve in jih ščiti delovnopravna zakonodaja, ter tiste, ki ne spadajo pod nobeno zakonodajo," opozarja Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. To se dogaja v kulturi, oglaševanju, arhitekturi, novinarstvu in vrsti drugih intelektualnih poklicev. Mladi diplomanti danes ugotavljajo, da ne morejo dobiti pogodb o zaposlitvi, lahko pa delajo, če jih podjetja "najamejo" kot samostojne podjetnike in se s tem izognejo dajatvam. "Delo honorarnega novinarja stane trideset do šestdeset odstotkov dela zaposlenega novinarja," opozarja predsednik Sindikata novinarjev Slovenije Iztok Jurančič. Izpostavljenost honorarnih novinarjev je dvakrat večja od izpostavljenosti zaposlenih, saj delodajalci nanje prevalijo odgovornost za posledice objav. Zato trpita tudi profesionalnost in kakovost dela, pravi Jurančič.
Za večji nadzor
"Zaposlovanje honorarcev pa je v resnici tudi v interesu delodajalcev, saj bo brez prihajanja mladih v redna delovna razmerja kakovost medijev začela padati. Dobri mladi novinarji bodo odšli v druge panoge." Jurančič je ob tem spomnil še na spomladansko blokado podpisovanja avtorskih pogodb s honorarnimi novinarji in drugimi sodelavci RTV Slovenija, ki jo je odredila vlada. Zaradi tega so bili štirje honorarni sodelavci že prisiljeni zoper RTVS vložiti tožbe za povrnitev škode in sklenitev delovnega razmerja.
"Vzorci iz gradbeništva so se prenesli v novinarstvo," je bil za prvi maj ogorčen predsednik Društva novinarjev Matija Stepišnik. "Novinarski poklic je bil drastično degradiran, zato bodo morali nastopiti enotno s honorarnimi sodelavci tudi zaposleni," je dejal. Andrej Zorko z ZSSS pravi, da so mladi novinarji zaradi hermetične zaprtosti trga dela v honorarno opravljanje dela prisiljeni, saj sicer ne bi mogli preživeti. "Treba pa je vedeti tudi, da tovrstno opravljanje dela hkrati učinkuje na pravice zaposlenih, saj delu znižuje ceno, kar ima še vrsto drugih negativnih posledic." Po Zorkovem mnenju bi bilo treba povečati inšpekcijski nadzor in kršitelje delovnopravne zakonodaje, ki prikrivanje delovnih razmerij s "honorarnim" delom prepoveduje, kaznovati tako, da ne bi smeli prejemati sredstev iz proračuna. Ministrstvo za kulturo je denimo vsako leto doslej medijem razdeljevalo štiri milijone evrov sredstev za "pluralizacijo" medijskih vsebin, prejemala pa so jih vsa večja slovenska uredništva.
