Naj mi bo dovoljeno nekaj pripomb. Domnevam, da potuje v Švico poslovno. Če krene z avtom na pot zarana, bo v Švici okrog poldneva ali še kasneje. Za poslovne stike je to prepozno. Po dolgi in utrudljivi vožnji z avtomobilom tako in tako ne bo v dobri delovni kondiciji. Moral bo prenočiti in resno delo s poslovnimi partnerji se bo začelo naslednji dan zjutraj. Primeren hotel za njegov status ga bo stal 150 do 200 evrov. Nekaj bo moral odšteti za večerjo, mogoče bo avto spravil v kakšno garažo, kar tudi ni zastonj itn. Od starta iz Maribora do začetka resnih poslovnih aktivnosti v Švici bo minilo vsaj 24 ur ali še več.
Časovno mnogo bolj smiselno in ceneje bi bilo, če bi se vozil v Švico z vlakom. V tem primeru bi sedel na brzi vlak v Mariboru ob 19.50 in bil v Ljubljani ob 20.41. Tu bi lahko presedel na ekspresni vlak Alpine Pearls, ki odpelje iz Ljubljane že čez 8 minut, ob 20.49. Ta nočni vlak pripelje v švicarski Zürich ob 9.20. Spočitemu in naspanemu gospodu Lepu bo na voljo še večji del delovnega dopoldneva. Potovanje bo trajalo sicer 13 ur, vendar naj pripomnim, da je mogoče potovati iz Ljubljane do Züricha v spalnem vagonu. Spanje je stanje splošne nezavednosti, vseeno je, vsaj v načelu, ali gospod Lep spi v domači postelji ali na vlaku. Z vlakom bi gospod Lep privarčeval en cel delovni dan in vsaj še stroške za hotel.
Poznam veliko rojakov, ki se pridušajo, kako bi se radi vozili z vlaki in sploh z javnimi transportom, in ob tem navajajo cel kup razlogov, zaradi katerih se vozijo z avtom. Tudi gospod Lep ni izjema. Posebej poudarjajo svoj dragoceni čas, ki naj bi ga izgubljali na vlakih in avtobusih. To seveda ni res, večina mojih rojakov ima ogromno časa in težko bi rekel, da je njihov čas dragocen. Pomisliti je treba tudi na ure, ki jih preživijo pred televizorjem, ob igranju golfa in tenisa, posedanju po lokalih, ne nazadnje na dolge ure za volanom svojih vozil. Turizem ali industrija prostega časa je iz leta v leto bolj cvetoča. Brez obilice časa širokih ljudskih množic bi bila nemogoča. Zadeva je psihološke narave. Veliko rojakov ima občutek, da so brez svojega vozila nekako nekompletni, da je vozilo sestavni del njihovega ega. Brez njihovih ljubljenih transportnih naprav se jim zdi življenje pusto in prazno. Na pot s podajajo z avtomobili, pa naj stane, kar hoče.
Janez Suhadolc, Ljubljana
