To velja tudi za področje avtorskega prava in veljavno zakonodajo na tem - za veliko večino ljudi, ustvarjalcev in uporabnikov njihovih del - skrivnostnem področju. Vedno znova pozabljamo, da imajo avtorski zakoni širše družbene učinke, precej širše, kot si predstavlja lastnik oštarije, ki benti zaradi višine položnic za uporabo avtorskih del, ali umetnik, ki tarna, da so prezrli njegove ustvarjalne napore in pripadajoče materialne pravice. Na to, kdo je koga prinesel okrog "varžeta", se ponavadi zvede vsa razprava o avtorskih pravicah.

Ministrstvo za gospodarstvo je februarja letos nerodno in s prekratkim rokom za pripombe posameznikov in organizacij v javno obravnavo izročilo predlog novele zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Novi rok za oddajo (laičnih) pripomb, predlogov in mnenj je 16. marec. Velja se potruditi, saj se ne gre preveč zanašati na izvoljene predstavnike ljudstva, ki o tako posebnem problemskem polju nimajo nič več pojma kakor mi, "navadni"; vsekakor se jim o tem sanja manj kot oštirju, nesrečnemu umetniku in mulcu, ki "prelaga" komade in filme z interneta. Težava je v tem, da kot "zakonodajalci" pritiskajo na glasovalni gumb.

Resne, sistematične in poglobljene javne razprave, ki bi jo denimo spodbudili osrednji mediji in organizacije, ni bilo. Ni je organiziralo niti ministrstvo za gospodarstvo niti sestavljalec, urad za intelektualno lastnino (URSIL). Ena redkih izjem je bil festival Tresk Radia Študent, ki je minuli teden organiziral strokovno predavanje in okroglo mizo na to temo.

Branje predloga novele zakona se vrti kot slabo nadaljevanje filmske uspešnice z nekaj scenarističnimi prebliski in isto igralsko zasedbo. Naj spomnimo, da je bil prvi "film" iz leta 1995 mala domača uspešnica; ZASP je (bil) moderni celinskopravni avtorski zakon, ki je v skladu s kontinentalno normo "fetišiziral" avtorja, njegovo osebnost in avtorsko delo. Vsa nadaljevanja (popravki zakona) so končala pri dveh scenarijih; prvi je zakon goreče "harmoniziral" z evropskimi predpisi, direktivami in mednarodnimi sporazumi ter v tej vnemi, kot je tehtno opozorila domača avtorskopravna stroka, ustvarjal "šume" v samem zakonu (na primer glede nove pravice reproduciranja); drugi scenarij pa je bil dejansko utelešenje velikega "šuma", ki je vse zvedel na špetir glede kolektivnega uveljavljanja pravic, barantanja za tarife, neplačevanj uporabnikov in netransparentnega, "zaprtega" poslovanja (beri: zaslužkarstva interesnih skupin) predvsem v eni kolektivni organizaciji, SAZAS. Ceneno inscenirana bitka med lokalnimi "velikimi uporabniki" del (gospodarskimi organizacijami, medijskimi hišami) in zlasti glasbeno kolektivno organizacijo SAZAS je bila pravzaprav vse, kar je javnost sproti izvedela o avtorskih pravicah in zakonu. Med glavnimi igralci je bil seveda še pristojni urad za urejanje teh zadev, URSIL. Ta je prva leta po uspešnici spal, zadnja leta pa v manj uspešnih nadaljevanjih prebujen vodi bitko pristojnega pravičnika, seveda ob novem velikem razsodniku v zadevah, podobnem sodniški lordski zbornici v stari Angliji, ki ga je uvedla prejšnja dopolnitev zakona - Svetu za avtorsko pravo.

Zares, tako se novela ZASP z obrazložitvijo členov zakona tudi bere: kot deliranten seznam nakopičenih zamer, namigov na slabe rabote, celo sodnih sporov z nekaj lobističnega ozadja, se pravi kot globoko družbeno nezaupanje, ki naj bi ga po novem do potankosti urejalo malone povsem novo poglavje o kolektivnih organizacijah, ki pa s tem ureja kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic vseh organizacij, ne samo SAZAS. S tem kot "bad guys" in takoj sumljive v isti koš pospravi tudi druge kolektivne organizacije.

Resnična in dobrodošla novost novele je določba, po kateri na nekaterih področjih kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic ni več obvezno, se pravi, da kolektivne organizacije nimajo več zakonsko priznanega monopola. Druga novost je, da bodo avtorji svoje avtorske pravice lahko uveljavljali individualno, se pravi brez ZAMP ali SAZAS, kar bi vsaj na papirju ustrezalo neprofitnim organizacijam, avtorjem in neodvisnim kulturnim produkcijam. To so že pred leti predlagali pri Creative Commons Slovenija in drugi pravni strokovnjaki. Nadvse sporna pa je na primer določba, ki celo predvideva, da avtorske organizacije "nedefinirana sredstva" iz avtorskih honorarjev po petih letih vrnejo na račun URSIL ali ministrstvu, pristojnemu za kulturo. Kot da sta ta dva kaj bolje razporejala javna sredstva. To je, milo rečeno, bebav predlog, ki preveč pove o sestavljalcu zakona in njegovi "subjektivni" vpletenosti v spore v zadnjih letih. Tu novela zamuja priložnost, da bi predlagala širšo rešitev - preobrazbo kolektivnih avtorskih organizacij v regulativna telesa, ki so odgovorna najširši družbi (in ne zgolj imetnikom pravic ali pristojnemu uradu).

Za avtorske pravice kot pravno načelo najprej velja, da so bile vedno politični konstrukt z ekonomskimi vzroki in posledicami. Ves čas smo torej na terenu politične ekonomije - kulture, znanja, izobraževanja -, sredi tehtanja, kaj je v javno korist in kaj prinaša korist ozkim privatističnim interesom. Žarek upanja, da se bo v širšem razumevanju tega problemskega področja kaj premaknilo, so nazadnje vlili domači "spontani kritiki" politične ekonomije na shodu proti ACTI. Intuitivno in po malem tudi sebično so dojeli, da se tam, v digitalni sferi, resnični "fajt" šele začenja.