Ta melodična zasnova je podstat za razne sodobne polifone, politonalne in polikordalne strukture, za kar mu priznavajo precejšnjo inovativnost. Študiral je pri profesorju Danetu Škerlu na Akademiji za glasbo v Ljubljani, za Symphonic movement prejel študentsko Prešernovo nagrado, nato pa večkrat obiskal mojstrske tečaje v tujini, med drugim pri slovitem zborovskem guruju Ericu Ericsonu. Doslej je uspešno vodil tudi dva zbora, APZ France Prešeren iz Kranja in Cerkveni ženski zbor Andreja Vavkna iz Cerkelj na Gorenjskem.

Več njegovih zborovskih skladb so nagradili tudi v tujini, denimo leta 1996 na festivalu Rhein/Ruhr v Bochumu, kjer je bila najboljša skladba natečaja prav njegova Dyptichon in honorem tolerantibus, ki so jo izvedli pevci London Sinfonietta Voices s Terryjem Edwardsom. Leta 1999 je dve njegovi skladbi izvajal Svetovni zbor mladih z Garyjem Gradnom; skladbo Christus est natus so nato v desetih letih prodali v 10.000 izvodih, kar je za zborovsko glasbo izjemno veliko. Ena bolj izvajanih po svetu je tudi kantata Circulus aeternus, ki jo je krstil Malcolm Goldring na pevskem vikendu Europa Cantat leta 2004 v Ljubljani. Močnik je bil leta 2006 rezidenčni skladatelj v bavarski Musikakademie v Marktoberdorfu, bil je tudi dirigent delavnice Skladatelji dirigirajo na Europa Cantat 2006 v Mainzu. Njegove skladbe izdajajo Naši zbori, Cerkveni glasbenik, Slovensko Cecilijino društvo in založba Astrum, v tujini ga tiskajo Ferrimontana v Frankfurtu, Carus-Verlag v Stuttgartu in Augsburg-Fortress v Minneapolisu v ZDA. Lani spomladi so Simfoniki RTV Slovenija v abonmaju odmevno izvedli njegov pasijon Passio Domini nostri Jesu Christi secundum Joannem, kjer je Jezusa pel ugledni baritonist Marcos Fink. Ima tudi dve avtorski plošči: Verbum supernum prodiens (2003, Carus-Verlag) in Adventus Domini nostri Jesu Christi (2011, Astrum).

Vaš opus določa sakralna glasba. Kaj v 21. stoletju velja za sakralno in kaj za posvetno?

V umetnosti je težko ločevati, kaj je sakralno in kaj posvetno, še posebej pa v glasbi. Sakralna je lahko tudi inštrumentalna glasba brez besedila. Res pa se glasba od renesanse naprej deli na ta dva dela. Med študijem glasbe sem ugotavljal, da so bile do sredine 20. stoletja prav dela s sakralno vsebino tista, ki so prinašala v glasbo nekaj novega. Pa tudi v zadnjih desetletjih so pomembni skladatelji, kot so Messiaen, Pärt, Penderecki, Górecki, prav na sakralnem področju voz napredka v glasbi peljali naprej.

Danes se včasih dogaja tudi zanimiv "crossover" - na primer, skladatelj vzame dve besedili iz korana in svetega pisma ter ju združi. Tudi sam poberem kakšne zamisli iz budistične glasbe. Pri šolskem predmetu vera in kultura imamo obsežnejši sklop o glasbi vseh verstev in ko sem vso to glasbo zbral in preposlušal, sem ugotovil, da pravzaprav vsa izhaja iz istega temelja, ki se potem pojavlja v vseh glasbah. Če arabsko glasbo očistimo okraskov, dobimo zelo podobne melodije, kot je gregorijanski koral.

Razumljivo je, da skladatelji, ki imajo oseben odnos do religije, kot sta Messiaen in Penderecki, vzamejo religiozni tekst in ga uglasbijo. Pri drugih, ki do tega nimajo posebnega odnosa, a kljub temu uglasbijo besedila mašnega ordinarija, pa se včasih zgodi, da skladba že v tehničnem, oblikovnem smislu ne funkcionira.

Ampak skladatelji so se vedno radi lotevali religioznih tem, ne glede na svoje versko prepričanje.

Res je. Liturgični teksti imajo v sebi neko dramatičnost, zato so tako privlačni, pravzaprav ni pomembnejšega skladatelja brez oratorija. Sam kot ustvarjalec skušam iskati odgovore na povsem bivanjska vprašanja, ki jih odpirajo ti teksti: zakaj živim, kako je nastal svet, navsezadnje dvom, ki je ravno tako sestavni del religije. Tu obstaja ogromno možnosti zvočnih slikanj, ali, če hočete, transcendenc. Vendar je treba dobro poznati besedilo in dobro premisliti njegovo vlogo v bogoslužju ali duhovnem življenju.

Koliko premisleka pa je zahteval vaš glasbeno-scenski pasijon, ki so ga izvedli Simfoniki RTV Slovenija marca lani v Cankarjevem domu?

Pasijon sem postavil v kontekst celotnega življenja Kristusa, kajti v tej zgodbi najdemo univerzalne teme, značilne tudi za današnji čas: izdajstvo, spokorjenje, odpuščanje, ljubezen. Oseb nisem izpostavil ravno v wagnerjanskem smislu, so pa zelo definirane, vsaka ima svojo glasbeno podlago in skupaj nato tvorijo celoto. Kot na kakšni baročni freski. Poslušalci so delo izjemno dobro sprejeli. O pasijonu sem nedavno predaval tudi v ZDA, predvajal sem jim odlomke in bili so zelo navdušeni.

Da, decembra ste bili na univerzi Wisconsin - Milwaukee, kjer so krstno izvedli vašo skladbo Venit lumen za mešani zbor, godala in inštrument s tipkami. Kakšen je bil odziv?

To delo sem napisal po naročilu univerzitetne knjižnice v Milwaukeeju. V mestu živi tudi zelo stara slovenska skupnost, ki se je tja naselila že v 19. stoletju. Še vedno so zelo dejavni, čeprav ne govorijo več slovensko. Nekdo jim je zapustil precejšnjo vsoto denarja, zato imajo lahko zelo aktiven Slovenski umetniški center. Zelo dobro sodelujejo tudi z univerzitetno knjižnico. V njej imajo ogromno slovenskih knjig in slovenskega notnega gradiva.

Že pred menoj so imeli stike s slovenskimi skladatelji. Najprej so inštrumentalno skladbo naročili Primožu Ramovšu, vendar je Ramovš umrl in je naročilo prevzel Lojze Lebič, ki je napisal skladbo za klarinet in klavir, a je tam potem niso izvedli. Na nekem simpoziju v Ameriki sem srečal takratnega direktorja knjižice, ki je iskal slovenskega skladatelja z afiniteto do zborovske glasbe, in tako je prišlo do naročila. Toda trajalo je kar nekaj let, da sem skladbo tudi končal. Ob izvedbi je bil odziv odličen, kajti poslušalci so bili navdušeni.

V Zavodu sv. Stanislava vodite več zborovskih in orkestrskih sestavov, kajne?

Vodim komorni zbor Megaron, ki ga sestavljajo naši nekdanji dijaki, in Mladinski mešani zbor sv. Stanislava, dirigiram pa tudi dvema orkestroma - godalnemu in pihalnemu. Na gimnaziji imamo sicer dva zbora prvega letnika, dekliškega in fantovskega, mešani zbor za lahkotnejši repertoar in dva komorna zbora. Z Megaronom smo prejeli dve zlati plaketi v Mariboru in se dobro odrezali tudi na tekmovanju v Kanadi, kjer smo osvojili drugo mesto med mešanimi zbori in prvo v kategoriji ljudske glasbe. Pri nas projektno vsako leto organiziramo Slovenski otroški zbor, sodelujemo pa tudi s profesionalnimi orkestri. Pri izvedbi Mahlerjeve Osme simfonije na Kongresnem trgu je prepevalo okrog 250 naših pevcev.

Ste precej izvajan skladatelj, tako doma kot v tujini. Je to tudi donosno?

Nekaj časa mi ni niti uspelo slediti izvedbam svojih del, z internetom je to bolj preprosto. Na zborovskih simpozijih v tujini sem sicer ugotavljal, da mnogo ljudi pozna moje skladbe, zdaj pa vidim, da me izvajajo po vsem svetu, tudi na Kitajskem in Japonskem. Približno dvajset skladb se izvaja redno. Slučajno sem recimo zasledil, da je polprofesionalni zbor iz Makaa na inavguracijskem koncertu izvajal Bernsteinove Chichesterske psalme in mojo Missa in organi benedictione. Založba mi posreduje le podatek, koliko not so prodali, podatke o izvedbah pa moram največkrat najti sam. Pri komponiranju so glavna stvar naročila, medtem ko je od prodaje not in avtorskih pravic le malo dobička. En izvod not recimo stane štiri evre, od tega dobim deset odstotkov, torej nekaj centov od vsakega izvoda. Vsekakor od izvedb lastnih skladb ne moreš živeti, razen če si Slavko Avsenik. Nekaj dobim tudi od SAZAS, ker se skladbe vrtijo po radiu.

Blizu vam je glas, čedalje bolj tudi orkestralna glasba, še kompleksnejša je opera. Razmišljate tudi o njej?

Seveda, vendar ob zavedanju, da je glasbeno gledališče tudi najzahtevnejše. Imam že tri, štiri dela dolga okoli ene ure. Najprej me je zanimalo, ali imam to skladateljsko moč, da poslušalce držim uro v napetosti, in to se mi je potrdilo ravno pri mojem pasijonu. Z našimi gimnazijci gremo vsaj štirikrat na leto v državno opero na Dunaj in tudi pri velikih opernih mojstrih me zmoti, če se dogajanje vmes ustavi. Mirno bi lahko dali iz celotne opere pol ure glasbe ven. Naj mi operni navdušenci oprostijo, ampak gledam s stališča dijakov; če je že meni majčkeno dolgčas, je njim še toliko bolj. Vsaj zame kot skladatelja je izjemno pomembno, da je trikotnik skladatelj-izvajalec-poslušalec v simbiozi. Da sem kot umetnik v dialogu s poslušalci in da moje delo v njih nekaj vzbudi.

Ta trenutek raziskujem različne vsebine, ki bi jih lahko uporabil za opero, in sem zelo previden, kajti danes mora biti v operi vse vrhunsko, od libreta in režije do glasbe. Lepo po vrsti torej: tako z zbori kot pri skladateljevanju delam postopno, se pravi od manjših oblik k večjim. To pri meni funkcionira, tako da bo zagotovo počasi nastala tudi opera.