A izkazalo se je, da Vegrad zavarovalnici tega denarja ni nakazoval. In to kar nekaj mesecev. Zavarovalnica je svoje terjatve z izvršbo najprej poskušala izterjati od Vegrada. Ko pa je postalo jasno, da v stečajni masi denarja ne bo dovolj niti za poplačilo delavcev, kaj šele za terjatve, ki niso prednostne, so se odločili denar izterjati od nič krivih delavcev. Rubijo jih za nekaj, za kar se je vodstvo, seveda ob izdatnem popustu, z zavarovalnico dogovorilo za njihovimi hrbti. Zato ne čudi, da se iz ust delavcev, ki so v Vegradu pustili svoje žulje pa tudi sanje, vsuje gnev, ko vrtamo vanje, kaj bodo storili. Na njihovih plečih so se že dovolj lomila kopja, pravijo. Ob njihovih stiskah so se začela porajati vprašanja, povezana s socialno in pravno državo, ki da ne deluje. Lačnih ust so se bili pripravljeni izpostaviti bliskavicam fotoaparatov in televizijskim kameram, da bi opozorili na svojo stisko in nemoč, pa se skoraj nihče v državi ni zganil.

No ja, številni so se zgražali nad razmerami in nad vodstvom, a to je bilo zanje premalo, da bi jim lahko povrnili dostojanstvo. Od trepljanja po ramenih in kimanja ob njihovih žalostnih zgodbah in usodah niso zmogli niti živeti niti preživeti. Zato jim danes ni več do izpostavljanja.

Še nedavno je bilo drugače. Upravna stavba Vegrada je sijala v marmorju. Ne le hodniki, tudi stranišča so bila v marmorju, v pisarni Hilde Tovšak pa se je bohotila perzijska preproga, na katero so stopili le redki.

Resda je Vegrad vse to "podedoval" in stavba je bila na lizing, a na zunaj je vse to postavljajoče se razkošje mnogim sporočalo: pridite, pri nas se cedita med in mleko. Ni jih bilo malo, ki so si prizadevali, da so postali del njihovega kolektiva. Ko je Vegradu zdrsnilo, je pahnil v bedo več tisoč ljudi, saj stečaj ni prizadel le zaposlenih, temveč tudi številne kooperante.

Tovšakovi je treba priznati, da je znala spretno manipulirati z ljudmi. Okrog sebe je zbrala krog najožjih zvestih sodelavcev, ki so se bili zanjo pripravljeni žrtvovati v vseh pogledih. In so ji tudi brezpogojno verjeli. Na besedo. Podredila si je celo nekdanjega sindikalista v Vegradu, ki je na koncu svojo naivnost drago plačal. Ni skrivnost, da se je celo sam motal po bankah in prosil za denar, ko je bil ta nakazan, pa je menda enako hitro tudi poniknil neznano kam.

Ni jih malo, ki so prepričani, da se Tovšakovi na koncu ne bo skrivil niti las, pač pa se bodo na sodišču prej zagovarjali vsi njeni najožji sodelavci. Edina kazen, ki jo je le doletela, je nekako božje narave in povezana z Božjimi služabniki. Pri nedeljski maši v domači fari njena navzočnost ni več zaželena.