Grozljivka na častnem mestu
Torej nedvomno nagel in silovit izbruh besa, ki pa ni povsem brez razloga, če ne toliko "notranjega", pa zunanjega. Tomaž Gorkič, kot je pojasnil v skeču pred retrospektivo svojih kratkih filmov v soboto zvečer v Kinu Šiška, producira in režira svoje filme brez denarja. Kar pa je le parcialen razlog, pomembnejši je verjetno ta, da so to žanrsko zelo "determinirani" filmi. Danes sicer niti filmski žanri niso več tisto, kar so nekoč, v "klasični dobi", bili - deloma zato, ker jih je "vampiriziral" mainstreamovski film, deloma pa zato, ker so že sami postali nekakšna žanrska mešanica, toda za Gorkičeve filme bi se že dalo reči, da častijo grozljivko.
V žanrski hierarhiji zaseda grozljivka približno tako nizko mesto kot porno film, in med njima je res neka "strukturna sorodnost": kakor gre v porno filmu za čutno nazoren prikaz spolnih organov in seksualnih aktivnosti, tako gre v grozljivki za enako čutno nazoren prikaz mesarjenja telesa in izrezovanja telesnih organov; v porno filmu brizga sperma, v grozljivki pa kri; prvi naj bi pri gledalcu izzival spolno slo, drugi pa gnus. A če smo že pri primerjavi, je treba reči, da je grozljivka vseeno bolj "inteligentna" kot porno film, in to predvsem zaradi neprimerno širšega repertoarja fabulativne snovi in pripovednih zapletov.
Obrati žanrskih konvencij
Dober primer so prav Gorkičeve grozljivke, ki premorejo domiselne variacije tudi v kratki formi (ali prav zaradi nje). In razen tega celo kršijo neko "pravilo" v grozljivkah, namreč tisto, po katerem so glavne žrtve ženske (tudi zaradi tega "pravila" je grozljivka sorodna porno filmu). Na primer v filmu Sendvič (2006, nagrada hudi maček na Grossmanovem festivalu v Ljutomeru): dva tipa sedita v lokalu in razpravljata, kaj kdo gleda na televiziji, prisede tretji, ki pa ga njuna televizijska debata niti najmanj toliko ne zanima kot nova natakarica v lokalu; strmi vanjo in blebeče, kako da jo bo še nocoj položil, prijatelja se ga naveličata in odideta; tip ostane v lokalu sam z natakarico, ki mu ponudi neko pijačo, po kateri se pohotni mačo zgrudi; in že leži na mesarski mizi, kjer ga natakarica reže in njegove telesne dele tlači v stroj za mletje mesa; mleto meso pa uporabi za sendvič, ki ga naslednji dan ponudi enemu izmed tistih fantov, obsedenih s televizijo. Tukaj je torej prav ženski lik tisti, ki zagotovi preobrat iz potencialnega porno filma v grozljivko in prevzame "standardno" moško vlogo klavca.
Že prava mala mojstrovina (tudi v tehničnem in estetskem pogledu) pa je Gorkičev zadnji film Med mano, tabo in bogom (2011/2012), kjer je krščanski misijonar tisti, ki priskrbi nekaj krvavih učinkov, vendar je - v najboljšem delu filma - potem tudi sam žrtev inkvizicije, ki zahteva od njega podatke o cerkveni pedofiliji. Prav s takšnimi cikličnimi preobrati, ki zagotavljajo neskončno nadaljevanje grozljivke, dobivajo Gorkičevi filmi že "avtorske poteze".
