Tokrat nam seveda ne gre za žlahtna spominjanja, ampak preprosto za zdajšnjemu času in vremenskim razmeram primerno odločitev, kam in kako na obisk. Enemu takšnih skromnih gorniških obiskov je na dušo pisan Kras, predvsem njegov hriboviti svet, položen med brkinsko višavje na jugu in gorovje med Nanosom in Čavnom na severu. Vendar ni vreden le bežnega obiska, ampak zdaj, ko je priložnost za to, tudi temeljitejšega spoznavanja njegovih odmaknjenih skrivnosti. To velja tudi za gorsko grbo, visoko dvignjeno nad Vremsko dolino na jugu, nad Košansko na vzhodu, nad Senožeško polje na severu ter nad Divaški Gabrk pod Čebulovico na zahodu.
Dobrosrčni zvonček
Tej gorski grbi, Vremščici (1027 m), domačini spodaj pravijo kar Gora, v zgodnejši spomin pa je zapisana tudi kot Vrbanov vrh, kajti tam zgoraj je nekoč stala cerkvica sv. Urbana, ki ji nekdanji destruktivni časi niso bili prijazni, zdaj pa že nekaj let spet s svojo ljubko in v občutljivo okolje z okusom ponovno vgrajena razveseljuje pohodnika in popotnika, kakršnega nazora že je. Zvonček sv. Urbana zapoje slehernemu po njegovih skrivnih željah. In od tod, s tega posvečenega kraja, je doma tudi ime narcisi, tisti roži, ki jo najbolj poznamo s karavanške Golice (tam ji pravijo ključavnica). Tukaj, na Vremščici, je njeno domače ime vrbanščica in prav tako kot njene goliške sestrice razveseljuje s svojimi belimi cvetovi popotnika, ki se tja gor odpravi v maju.
In kako tja gor, na oblo sleme, na jugu zbrušeno od viharnih vetrov, na severu pa gosto zaraščeno z gozdom, ki kljubuje burji izpod Nanosa? Poti na vrh Vremščice je z vseh koncev veliko, predvsem pa je čeznjo speljana Slovenska planinska pot, ki se prav z njenega vrha spusti globoko v Vremsko dolino, v vasico Matavun in v skrivnostni podzemski svet Škocjanskih jam.
In prav od tam, z juga, je na Vremščico speljanih še nekaj zanimivih poti, označenih in tudi takšnih brez znamenj. Tiste zaznamovane pripeljejo na vrh iz naselij v južnem znožju, iz Košane, Ležeč, Vrem in Vremskega Britofa, s posebnim, kulturnim in literarnim poudarkom pa je speljana na Vremščico spominska pot Bogomirja Magajne, zdravnika in pisatelja, rojenega v Gornjih Vremah pod Vremščico. Pot pelje od Vrem prek vrha Vremščice nazaj do Vrem, označena pa je s kažipoti, s katerih nas kot posrečen logotip pozdravlja Magajnov literarni junak Brkonja Čeljustnik.
Kdor pa k Vremščici v goste prihaja iz osrednje Slovenije, se bo na pot odpravil iz Senožeč, iz središča naselja, mimo dveh spominskih obeležij na tamkajšnjih hišah, mimo rojstnih domov tigrovca Danila Zelena in nestorja naših sabljačev, olimpijca Rudolfa Cvetka. Tukajšnji severni pristop, del Slovenske planinske poti, je drugačen od južnih tudi zaradi tega, ker je pot, potem ko se globoko spodaj izmota izza kamnitih meja med njivami, ves čas speljana po gozdnih obronkih in se šele tik pod vrhom, kjer se združi s tisto od Škocjanskih jam, vzpne na razgledno sleme. Od tod ni več daleč do bližnjega vrha, zaznamovanega z mogočnim betonskim kvadrom, ki ima na vrhu, na plošči, vklesane smeri neba in imena vseh holmov, hribov in gora, ki jih lahko vidimo s te dobrodušne in tihe gore, saj tod ni ne planinskih koč ne zavetišč. Takšna je široko razprostrta in burjasta Vremščica, pravšnja vetrovna sestra sosednjega Nanosa.
