Kljub zavedanju, da Plečnik Kamniku "dviguje ceno", pa z njegovo dediščino (pre)pogosto pod vršaci Kamniških planin niso ravnali prav spoštljivo. Pred desetletji so bile na udaru njegove arkade na Glavnem trgu, zdaj pa se v nekakšni čudni spregi zaščitnikov in nove občinske oblasti pod krinko zaščite odrekajo kar "njegovemu" objektu - Plečnikovi železniški postaji. Med zamenjavo strehe, ki ni v skladu z gradbenim dovoljenjem za prenovo objekta, a v skladu z novimi smernicami varuhov dediščine, so jo na novinarski konferenci kratko malo preimenovali v Glanzovo postajo.
Te v Kamniku ne pozna nihče! Konservatorka Maja Avguštin pa zagotavlja, da ni najdenih dokazov, kako sta v tem projektu sodelovala Plečnik in njegov učenec Glanz, ki se je podpisal pod načrt, četudi je znano, da je Plečnik rad dajal delo svojim učencem in tudi značilna fasada na daleč "izdaja" Plečnika.
Nestrokovna obnova strehe in škandalozno odrekanje avtorstva sta, kot kaže, vznemirila le kamniškega arhitekta Tomaža Schlegla, ki na domačem terenu še ni dobil trohice podpore. Ga je pa zato v prizadevanjih za ohranitev dediščine odločno podprl vodilni poznavalec Plečnikovega dela Damjan Prelovšek, ki je prepričan, da je odrekanje avtorstva prvi korak na poti k uničenju še enega Plečnikovega dela, nestrokovna zamenjava kritine drugi, tretji korak pa odnos varuhov, ki po njegovem mnenju niso vredni počenega groša. Za četrti korak k uničenju spomenika gre lahko šteti tudi namero, da vanj vselijo ljudi z motnjami v duševnem razvoju, ki bi bolj sodili v prijaznejše zeleno okolje, v ta spomeniški objekt pa bi zagotovo bolj sodila zgodba kamniške majolike, za katero z izgovorom pomanjkanja denarja prav tako ne najdejo rešitelja.
S prenovo četudi luknjaste strehe so tako v Kamniku znova dokazali, da je pot v pekel resnično tlakovana s samimi dobrimi nameni. Kajti četudi so želeli dobro in zgolj zaščititi propadajoči objekt, so z nestrokovnostjo, ki so jo za nameček nedopustno nespretno opravičili z odrekanjem Plečnikovega avtorstva, tlakovali pot v propad še enemu biseru, ki bi jim moral biti v ponos. Za spomeniško službo, ki jim je ob "nezaslišanem ropu" zvesto držala vrečo in jih morda vanj kar napeljala, bo pa še najbolj držala Prelovškova ugotovitev, da ni vredna počenega groša.
