V prepričanju, da so predčasne volitve neizbežne, si je Dušan Kumer izračunal, da se bo morala njegova stranka čez teden dni, najkasneje pa čez dva začeti ukvarjati z volilno kampanjo. Na strankinih promocijskih plakatih se bo znašla tudi podoba njenega predsednika Pahorja, to pot predvsem zato, ker se stranka sredi priprav na volitve ne bo mogla ukvarjati še s sklicem kongresa, na katerem bi se odločali, ali naj Socialni demokrati še naprej "sodelujejo" s svojim predsednikom, ki je medtem izgubil položaj predsednika vlade.
Vlada je padla z rezultatom, ki je zelo podoben rezultatu kakšne košarkarske tekme, 51:36. Športni komentatorji bi rekli, da so gostje premočno zmagali. Kaj pravite vi, ki niste športni komentator?
Ne verjamem, da so bili gostje tisti, ki so zmagali z 51 glasovi. Teh 51 "gostov" je imelo že prej možnost, da če se s to vlado v teh preteklih treh letih niso strinjali, terjajo konstruktivno nezaupnico ali interpelacijo o delu vlade. A nič od tega se ni zgodilo. Če so res imeli tako slabo mnenje o vladi, je bila dolžnost te večine, da to vlado zamenja z neko drugo vlado. Del krivde za nastalo situacijo morajo zato nase prevzeti tisti, ki v torek vlade niso podprli. Tako kot mi so tudi oni soodgovorni za stanje v državi.
Toda najbrž se boste strinjali, da je v aktualnem političnem položaju, torej leto dni pred rednimi volitvami, težko najti kandidata za novega mandatarja.
Ja, seveda, zato v SD tudi menimo, da so predčasne volitve, zdaj ko vlada ni dobila zaupnice, edina možnost. Ni druge alternative kot imeti volitve čim prej.
Stališče vaše stranke torej je: SD ne bo predlagala nobenega kandidata, če pa se kakšen kandidat za mandatarja v tem mesecu dni pojavi, ga SD ne bo podprla?
Ja. Mi kandidata za mandatarja ne bomo predlagali, če pa bo kdo s takim kandidatom prišel, ga poslanska skupina Socialnih demokratov ne bo podprla.
Po vašem torej ni mogoče, da bi vaših deset poslancev ali strankarsko mešana skupina poslancev, v kateri bi bili tudi vaši, predlagala mandatarja?
Glede na razprave, ki tečejo v naši poslanski skupini - tudi danes zjutraj (pogovor smo posneli v sredo, op.a.) smo se po dnevu D zbrali na skupnem zajtrku -, ni zaznati kakšnih takih namenov. Po mojem bi tudi bilo zelo težko najti deset poslancev, ki bi takšen predlog podpisali. Tudi če bi kdo predlagal novega mandatarja, pa naj bo to kdorkoli, 46 glasov podpore ob vsem tem govoričenju in zastrupljanju javnosti o nestabilnosti koalicije in vlade, ne bo mogoče dobiti. Razen seveda, če opozicijska SDS ne bi prelomila besede, kot je to storila leta 2000. Kot sem rekel, nas pri tem ne bo zraven.
Ali pri tem upoštevate pomembno podrobnost, da bi bile volitve mandatarja za razliko od glasovanja o zaupnici tajne?
Jaz upam in sem na neki način tudi prepričan, da imamo v naši poslanski skupini, čeprav nas je 28 poslank in poslancev, odkrite odnose. Glasovanja ob koncu, ki je bil turbulenten, so pokazala, da smo skupaj.
Rekli ste dan D?
Ja, glasovanje o zaupnici je bilo dan D. Vsaj vsi so tako govorili. Danes je nov dan E, danes je svetovni dan miru, danes je dan, ko smo pred tremi leti zmagali na volitvah, skratka dan, ki ne more biti slab za nas.
Bolj ko se je vlekla razprava o zaupnici vladi, več je bilo v njej zaznati grenkobe, tudi vi, ki ste govorili zadnji, ste bili zagrenjeni. Zakaj?
Pred svojim zadnjim nastopom pred glasovanjem sem ves dan poslušal razprave drugih. Bil sem jezen, ko sem poslušal neresnice in laži, ki jih je bilo toliko, da jih ni bilo mogoče v replikah zavrniti. Zato sem v tistem zaključnem govoru opozoril, da smo vsi izmed nas devetdesetih, ki sedimo v parlamentu, od spomladi lanskega leta imeli odgovornost in dolžnost, da vlado zamenjamo, če mislimo, da ne deluje v korist države, da pelje državo v prepad, kot so nekateri v razpravah o zaupnici ves dan govorili.
Na voljo je bila še ena možnost. Predsednik vlade bi lahko odstopil. Nazadnje tedaj, ko je izgubil večino v parlamentu. Da bo odstopil, je napovedoval ob pokojninski reformi, pa ni.
Je pri nas v zadnjih dvajsetih letih že kdo odstopil sam? Nobeden, zaupnic pa je bilo veliko. Enako interpelacij. Zakaj bi to bil ravno Borut Pahor in ta vlada, proti kateri so se od marca 2009 v tem parlamentu in v javnosti začele valiti obtožbe, da so bile volitve nelegitimne, da je torej ta vlada na oblasti nelegitimno, da je SD na volitvah zmagala s prevaro in da so potrebne predčasne volitve. Vse to se je dogajalo pol leta po volitvah, od takrat, od marca 2009, ko smo v koaliciji naredili prvo veliko napako in potrdili takšen zaključni račun za leto 2007, kot ga je zahteval SDS. To je bilo z njihove strani čisto izsiljevanje, s katerim je SDS začela v javnosti ustvarjati negativno podobo o vladi in koaliciji. Bil sem eden redkih poslancev, ki sem glasoval proti, in zato lahko danes govorim, da je bil sprejem zaključnega računa za leto 2007 največja napaka. Takrat bi morali povedati, kar je ob glasovanju o zaupnici povedal predsednik vlade, da so v kleti te države termiti, ki najedajo njene temelje. Prava slika zaključnega računa je namreč bila, da je država že takrat imela primanjkljaj v proračunu in ne presežek. Že enkrat prej sem ob proračunski razpravi javno govoril o bruto zunanjem dolgu države. V času vlade Janeza Janše se je ta s 15 povečal na 39 milijard evrov. In ta dolg je treba vračati. Kako naj ob tem v podjetjih pospešujejo gospodarsko rast, kot to venomer govorijo v opoziciji?
Med zadnjim in zdajšnjim mandatom vlade obstaja pomembna razlika. Ko je prejšnja vlada končala mandat, je bila njena podpora v javnosti malo pod 50 odstotki, podpora tej vladi je malo nad 10, 15 odstotki, odvisno pač od posameznih anket. Kakšen smisel bi torej imelo dajati zaupnico vladi v takih razmerah?
Ja, javnomnenjske raziskave so že pred letom in pol kazale, da je javna podoba te vlade zelo nizka. Toda tisti, ki so včeraj glasovali za nezaupnico, takrat niso sprožili postopka konstruktivne nezaupnice in vlade zamenjali. Njihova odgovornost je, da tega niso naredili.
Zakaj bi premier opravljal svojo funkcijo, če mu ne zaupajo, če ve, da ga javnost ne podpira, politične stranke pa tudi ne?
Takole bom odgovoril. Po tej logiki jaz pričakujem, da lider opozicije ne bo nastopil na volitvah, ker je v sodnem postopku, na lestvicah popularnosti pa pri dnu. Navsezadnje nobeden od liderjev strank ne bi smel nastopiti na volitvah, ker v javnosti nimajo prav velike podpore.
Sam pa imam drugačno logiko. Večina poslancev je izvolila to vlado in tej vladi je parlament do včeraj, čeprav formalno ni imela več podpore Desusa, potem pa še Zaresa, potrjeval vse njene predloge zakonov. Celo takrat, ko je bila zaradi veta državnega sveta potrebna absolutna večina. Tudi njene velike spremembe oziroma reforme je parlament potrdil. Mar ni s tem izkazal podpore tej vladi? Nekaj pomembnih zakonov je kasneje spodnesla opozicija z referendumi, ki jih je zahtevala. Legitimnost vladi je dajala ta stvarna večina v parlamentu.
Težko vodiš politiko in nagovarjaš javnost, če nimaš verodostojnosti, če ti ljudje ne zaupajo. Opozicija je res izkoristila vse možnosti nasprotovanja, tudi referendume, in ti so bili ob nizki javni podpori vladi vnaprej izgubljeni.
No, vidite, ljudje na cesti, prihajajo pa tudi k meni v pisarno, mi pripovedujejo, da jih zaradi na referendumu propadlih zakonov o preprečevanju dela na črno in o malem delu zlorabljajo delodajalci. Njihove težave bi ta dva zakona rešila, in ko jih vprašam, ali so izrabili priložnost, da na referendumu ta zakona potrdijo, odgovarjajo, da niso vedeli, da bi tako lahko preprečili te zlorabe. Se strinjam, zaradi negativne energije v javnosti do te vlade bi se vlada lahko bolj potrudila ljudem pojasniti, za kaj v bistvu pri teh zakonih gre. Toda odgovorni so tudi nasprotniki zakonov, ki so v bistvu ljudomrzno delali proti tem ljudem. Vem, da je grdo, toda te ljudi jaz zdaj po nasvete, kako naj rešijo svoje težave, pošiljam k opoziciji, ki je zakone, ki so bili v dobro ljudi, rušila samo zato, da je širila negativno razpoloženje in si tako pridobivala politične točke. Nekateri se leta 2008 niso sprijaznili s tem, da jim je ljudstvo na volitvah vsaj za štiri leta odreklo oblast. Pri tem, moram priznati, so bili zelo spretni in so s pridom izkoriščali težko gospodarsko in socialno stanje v državi. Vendar, dodano vrednost k temu so prispevali afere in razmerja v koaliciji, kajti toliko egov, kolikor se jih je skupaj nabralo v tej koaliciji, doslej še ni bilo nikjer. Za poln avtobus jih je bilo. Samo kakšen avtoritarnež bi jih lahko obvladoval. Borut Pahor, ki ima tudi sam poudarjen ego, ni tak avtoritarnež.
Mislim, da je prav na tem mestu citirati najino kolegico Rogličevo, ki je po objavi volilnih rezultatov leta 2008 zapisala: Pahor nikoli ne bo priznal, da je na volitvah zmagal, Janša pa ne, da jih je izgubil. Imela je še kako prav. Natančno tako se je tudi zgodilo. Janša je, kot ste sami povedali, potreboval natančno pol leta, da je marca 2009 ugotovil, da so predčasne volitve nujne.
To drži. Sam sem predsedniku Pahorju večkrat rekel, da mora stanje, ki ga je podedoval, na glas predstaviti javnosti. Tega ni storil. Do vlade Janeza Janše ni bil nikoli kritičen. Govoril je, da to ni pomembno, če hočemo naprej. Vendar je nekatere stvari treba povedati.
Pahor pa se po volitvah nikoli ni obnašal kot zmagovalec, kot človek, ki je dobil mandat, da izpelje svoj volilni program. Kar naprej je sklepal gnile kompromise, a ni sklenil nobenega kompromisa, kar naprej se je pogajal in se o ničemer izpogajal (razen o arbitraži), tresel se je pred opozicijo in nikoli se je ni otresel.
Ne vem, če je ta beseda prava, toda Borut Pahor je bil naiven, ko je pristajal na, kot jo je sam imenoval, državotvorno držo in računal na kulturni dialog v koaliciji in tudi s političnimi nasprotniki. Veliko je stavil na ta kulturni dialog in konsenzualnost v politiki. Morda si je zato ustvaril tako podobo, kot jo opisujete.
Mnogi trdijo, da je glavni problem v osebnosti Boruta Pahorja. Da je dober tam, kjer ni treba sprejemati konkretnih odločitev. Je bila torej strateška napaka stranke, da ga leto dni pred parlamentarnimi volitvami ni pustila kandidirati za predsednika republike, za predsednika vlade pa pripraviti človeka drugačnega kova?
Se bom malo pošalil. To priložnost ima Borut Pahor prihodnje leto na predsedniških volitvah. A se vrnimo nazaj. Pri tej odločitvi se je pokazalo, da je SD ekipa. Lahko bi se potegoval za predsednika države, čeprav je stranka hotela, da nastopi na parlamentarnih volitvah, a se je Pahor temu pokoril. In z njim smo na volitvah skupaj zmagali. Ne samo zaradi njega, kakor trdijo nekateri, ampak zaradi garanja stranke zadnjih deset, petnajst let.
Za nagrado pa ste dobili enega najtežjih mandatov v slovenski politični zgodovini, v katerem ne morete zmagati.
Že spomladi leta 2008, ko je poslanec Grims mahal s tistimi 6, 8 odstotki rasti, smo nekateri v parlamentu na glas govorili, da je to zaradi pregretega gradbenega sektorja, in bili zato kregani od Janše in tudi od njegovega najglasnejšega ministra Vizjaka, da strašimo ljudi. To so ponavljali še ob koncu leta 2008, da namreč strašimo ljudi s finančno krizo.
Jaz vas sprašujem o morebiti zgrešeni kadrovski strategiji stranke. Sprašujem zato, ker ste zdaj pred podobno dilemo: ali iti na volitve s Pahorjem ali brez njega. Če je pred zadnjimi volitvami bil pri vrhu lestvic popularnosti, je zdaj pri njihovem dnu.
Takole je: če se je tedaj on odločil, da bo šel nasproti stranki in gre z nami na volitve, je zdaj na stranki odločitev o tem, ali gre z njim na volitve. Ker bodo predčasne volitve novembra ali decembra, je nemogoče in bi bilo tudi skregano z vsakršno politično logiko, če bi zamenjevali liderja. Mislim, da bi to za stranko pomenilo samomor, tako glede njenega pozicioniranja v javnosti kot zaradi pričakovanega znotrajstrankarskega dogajanja. Do menjave predsednika stranke lahko pride samo na kongresu, mi izrednih kongresov še nismo imeli in ne verjamem, da bi ga lahko imeli zdaj. Lahko pa se to zgodi, tega ne vem, toda časa je tako zelo malo, da je o tem nemogoče racionalno razmišljati. Stranka se bo morala že čez teden dni, štirinajst dni posvetiti predvolilni kampanji, zato je težko sklicevati izredni kongres, sicer pa imamo že s statutom predvideno, da so kongresi stranke po volitvah.
Vaš račun je torej, da z Borutom Pahorjem dobite več?
S stranko, njenimi ljudmi in Pahorjem kot predsednikom stranke bomo dobili zavidljiv rezultat, to je, da ne bomo zabeležili zelo velikega padca glede na sedanji rezultat.
Če ste spremljali reakcije na izglasovano nezaupnico, ste lahko ugotovili, da zunaj parlamenta padca vlade nihče ni obžaloval. Padec vlade so pozdravili vsi, gospodarstveniki, ekonomisti, sindikati, novinarji in publicisti, javnost… Kaj vam to pove?
Pove mi, kar sem vam že rekel: na padcu vlade se je delalo od marca 2009 in ga danes, ko je sam predsednik vlade prišel po zaupnico v parlament, nihče ne obžaluje.
Vsem sta Janša in potem še Golobič oprala možgane?
Ne, govorim o državnem zboru, o poslancih, zame so tukaj stranke irelevantne. Mi, poslanci, smo imeli to odgovornost, mi smo sprejemali odločitve, saj jih niso sprejemale stranke. Absurd je v tem, da je parlamentarna večina glasovala za predloge vlade, na drugi strani pa se je v javnosti ustvaril popoln negativni imidž.
Karl Marx bi iz tega izpeljal teorijo o odtujenem političnem razredu, ki ne ve, kako razmišlja ljudstvo, in glasuje pač po svoje.
Zato pa je to kritiko treba delno nasloviti tudi na enainpetdeset poslancev, ki so glasovali za nezaupnico. To odgovornost je treba tudi njim prilepiti na čelo.
Ali je padec vlade poraz SD?
Ne, ni poraz SD. Zakaj bi bil?
To je bila vendar vaša vlada.
Ne, to je bila koalicijska vlada. Saj ne bomo malenkostni in rekli, da je padla vlada, kakršna je bila od junija naprej. Padla je koalicijska vlada zadnjih treh let in ne vlada zadnjih treh mesecev, SD pa je še vedno najmočnejša parlamentarna stranka. Leto in pol je bila priložnost, da bi nekdo sestavil neko drugo vlado, a je ni, zato je težko samemu sebi pripisati, da si izgubil in si poražen. Parlament je imel možnost odstaviti Pahorjevo vlado leto in pol, a je ni odstavil, ampak si je nabiral politične točke. Vse to je bilo legitimno, jaz jim nič ne zamerim, čeprav so nasprotniki in kritiki te vlade izkoristili institut referenduma in z njim ustvarili negativen odnos do vlade. Seveda pa sem daleč od tega, da bi kar počez hvalil vse poteze vlade, saj sama vesta, da sem od vsega začetka bil dobronamerni kritik nekaterih premierjevih potez, od Rupla, evroposlancev, zaključnega računa, kjer sem glasoval proti, do Kasa in tako naprej.
A ni krivično zgolj kazati s prstom na tistega, ki je legitimno, kot ste rekli, ves čas uporabljal pomanjkljivosti sistema? Kolikšen je delež odgovornosti za to, kar se je zgodilo, v vaši stranki in v vaši vladi, saj so situacije, ko moraš priti pred ljudi, zastaviti svojo besedo in jih opozoriti, "ne delajte tega". Ker vlada v javnosti ni več uživala nobenega zaupanja, tudi premierja in ministrov, ko so z zagovorom reform prišli pred ljudi, ni nihče več poslušal.
Jaz, Dušan Kumer, sem kritičen do potez SDS in Janeza Janše od leta 1992 naprej, ko je vam, novinarjem, napovedal labodji spev. Nikomur ni pripravljen priznati nič, kar je dobrega storil za to državo, od leta 1992 naprej je tako. Zato sem tudi jaz lahko kritik njegovih potez. A mislite, da je nelegalno, če sem kritičen in rečem, da je k današnjemu političnemu položaju pripomogla tudi opozicija? Ali je to legitimno? Zakaj bi se moral posipati s pepelom, pri tem pa smo vsi po vrsti petnajst let tiho in smo na koncu, v času največje krize, doživeli, da nobene spremembe ne moremo speljati samo zato, ker je nekdo užaljen, da je, po njegovem zaradi Patrie, leta 2008 izgubil volitve, zdaj pa nam vrača na tak način. To ni res, in ostal bom njegov zvesti kritik.
Kaj je vodilo Zares, da je izstopil iz vlade in potem glasoval proti vladi? Njihov politični rating je namreč zelo nizek in si ne morejo kaj dosti obetati od novih volitev.
Tega ne vem, to morate njih vprašati. Po mojem gre za to, da so se na istem kupu znašli štirje egoti, v takih razmerah pa je stvari težko peljati. Spomladi, aprila, ko je Golobič predlagal odstop vseh treh predsednikov koalicijskih strank in je o tem prej obvestil javnost kot koalicijske partnerje, sem dejal, da predlagana rekonstrukcija vlade pomeni neko novo vlado, saj ko odstaviš predsednika vlade, moraš iti v nov postopek za izvolitev mandatarja. To bi bila neke vrste konstruktivna zaupnica, izvedena na neki ne najbolj korekten način. Povedal sem, da če bi premier od začetka, ko so se pojavljale afere pri posameznih ministrih, tako kot Erjavca odslovil še druge ministre, bi rekonstrukcija vlade sproti tekla in bi se na vlado nalepilo manj negativnega imidža. Pa naj gre tukaj za Ultro, bulmastife in ne vem kaj še. Koalicija je na okopih do konca branila ministre te vlade.
Do konca ste branili Boruta Pahorja!
Saj, on je prvi minister.
Predčasne volitve so najbolj ugodna rešitev za obe vodilni stranki, za SDS, ki je favorit volitev, in SD, ki je še vedno najmočnejša stranka levice. Vsem ostalim ne koristijo. Glede na to, da veliko ljudi zahteva alternativo obstoječi politični nomenklaturi, katere del sta tako SD kot SDS, alternative pa na volitvah ne bo, se lahko zgodi, da bo volilni rezultat slab, saj je verjetna visoka volilna abstinenca. Se tega bojite?
Mislim, da ne bo visoke volilne abstinence. Če se je doslej prikazovalo, da predčasne volitve niso možne, ker poslanci branijo svoje službe in bodo zato naslednje leto redne volitve, se je zdaj zgodil dan D in ljudje bodo spremenili svoj stališče o udeležbi na volitvah. Prišli bodo na volišča, pričakujem, da bo volilna udeležba močno čez 60-odstotna. Če si ne upam napovedati volilnega rezultata svoje in drugih strank, pa si to upam napovedati. In alternativa je, za alternativo ponujamo socialdemokracijo.
Kakšna alternativa ste vi?
Resna alternativa SDS, čeprav sem lahko enkrat slišal, da je lahko DeSUS alternativa Janši. Poleg tega pa mislim, da se bo na političnem trgu pojavila še kakšna alternativa in da se lahko zgodi, da bo na teh volitvah in ob predvideni udeležbi tudi kaka taka alternativa presegla parlamentarni prag, kakšna sedanja parlamentarna stranka pa ga ne bo. Na vseh dosedanjih volitvah, od leta 1996 naprej, je odločalo približno 20 do 30 odstotkov volilnega telesa, ki je na tako imenovani sredini, jaz pravim v centru. Leta 1996 so izvolili Podobnika, da je dobil 19 odstotkov, leta 2000 so dali to priložnost LDS, da so dobili mnogo čez 30 odstotkov, leta 2004 so dali priložnost Janši in leta 2008 SD. Ti volilci se bodo, ko bodo predčasne volitve, teden dni prej odločili, komu bodo dali priložnost tokrat.
Podobnika sta bila alternativa, Janša leta 2004 tudi, koalicija, v kateri se bili vi glavni leta 2008, prav tako, danes pa se lahko vi ponudite le kot alternativa Janši. Ali res mislite, da ste lahko alternativa vladanju državi?
Leta 2008 ni bilo nobenega levega trojčka, o katerem se zdaj govori, zgodil se je zadnji teden.
Po posredovanju ljubljanskega župana in ker so Janši ankete kazale dobro.
Ne, ne, to so zgodbe za trače, zadnji teden se je pokazalo, da lahko zmagamo na volitvah, in dobro je bilo, da so se drugi priključili na ta voz. Nič drugače ne bo na predčasnih volitvah.
Sedanje politične stranke, te, ki so zastopane v parlamentu, so kritično izgubile ugled in zaupanje, zaradi česar nobene med njimi ni mogoče prepoznavati kot alternative drugi stranki. SD torej ne more biti alternativa SDS, razen na način ne-Janše.
Zakaj pa ne?
Če so sindikati na spletu brali program SDS, bi morali vedeti, da jih čaka težka popotnica, če bi SDS na teh volitvah zmagala in prevzela oblast. Ne vem, kako se bodo borili proti krčenju delavskih in socialnih pravic, kot imajo zapisano v svojem programu. Proračunska zadolžitev na začetku mandata je bila zaradi socialnega šoka, ki nas je pričakal, nujna zato, da ljudje niso padli čez eksistencialni rob. Skoraj milijarda evrov je tisto leto šla v socialne transferje. Večina v moji stranki še vedno meni, da smo tedaj ravnali prav, saj bi bile brez tega razmere še mnogo slabše, kot so.
Kdo bo relativni zmagovalec predčasnih volitev?
Po mojem mnenju se bo ponovila slika iz leta 1996 in 2004 in bo rahlo dobila desna sredina. Verjetno se bo ob SLS pojavila še kakšna stranka, ki bo prestopila parlamentarni prag, pa ne govorim o NSi, lahko je tudi kdo drug. Razlika med levo in desno sredino bo minimalna, le tehtnica se bo nagibala proti desni.
V slovenskem političnem prostoru bo, glede na volilni sistem in preference političnih strank, sestavljanje koalicijskih vlad še najmanj dva mandata zahtevno delo. To je uveljavil Drnovšek in s tem se je slovenski politični prostor profiliral v tej smeri, da lovi ravnotežje na sredini. Kdorkoli bo hotel sestavljati koalicijo, desna ali leva sredina, bo moral malega koalicijskega partnerja iskati na drugi strani; to se bo zgodilo tudi tokrat. In če se bo svetovna kriza še poglobila, bo to za nas pomenilo, da bo morala nova vlada začeti funkcionirati že januarja prihodnje leto. Na žalost bo pač treba pohiteti, to je sporočilo, ki je posledica ravnanja v zadnjih treh letih. Če bi nam uspelo ostati skupaj, bi lahko kljub vsem težavam, ki smo jih imeli, zaključili mandat, po tem, kar se je zgodilo, pa bodo tisti, ki bodo prišli, morali vzeti stvari hitreje v roke.
In če vam SDS kot pričakovana relativna zmagovalka volitev ponudi vlado narodne enotnosti, torej vlado, v kateri bi bili vsi, kakšno bo vaše stališče?
O tem je preuranjeno govoriti, toda glede na moje poznavanje SDS se to ne bo zgodilo.
Kaj pa, če vas po volitvah povabijo v veliko koalicijo, torej SDS in SD?
Glede na ravnanje in obnašanje SDS do danes in njihovo večno govorjenje, da se moramo mi spremeniti, je težko gojiti partnerstvo s stranko, ki ti postavlja pogoje vnaprej, pri čemer niti ne veš, v čem naj bi se spremenil. Če bodo torej oni ostali takšni, kot so, potem jaz osebno nisem za te variante, pri čemer se zavedam, da zdaj uporabljam retoriko njihovega liderja.
