Čeprav se občina ne more vpletati v poslovanje podjetij, je župan Marko Diaci tokrat naredil izjemo in v pismu lastnike pozval, naj z vso odgovornostjo rešujejo probleme Alposa in naj se zavedajo, da bi morebiten propad podjetja pomenil nepredstavljiv udarec za občino in okoliške kraje.
Delavci poudarjajo, da jih niso uničili tajkuni, ampak gospodarska kriza in nekatere poslovne poteze, ki so se kasneje izkazale za napačne. Zelo se bojijo, da bodo ostali na cesti. Kaj bi to pomenilo za občino Šentjur?
Če bi se uresničil najslabši možni scenarij in bi šel Alpos v stečaj, bi moralo na zavod za zaposlovanje kar 388 delavcev. Poleg njih bi brez dela verjetno ostal še kateri od podizvajalcev in morda še kakšno podjetje, ki je močno vezano na Alpos. Že zdaj imamo 10,1-odstotno brezposelnost. Če bi vsi ti ljudje, o katerih sem govoril, ostali brez službe, bi se brezposelnost povečala za 50 odstotkov. Imeli bi strukturno brezposelnost, to pa je nekaj najslabšega, kar se lahko občini zgodi. To bi bila zares prava socialna bomba. Upam in verjamem, da bodo tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, našli rešitev za podjetje, ki ima v tej dejavnosti več kot 50-letno tradicijo, da se proizvodnja ne bo ukinila in da bodo naši ljudje še naprej imeli delo. Lastnice podjetja so banke, med njimi so tudi take, ki so v državni lasti in so pred tremi meseci pravnomočno potrdile prisilno poravnavo. Čudno se mi zdi, da so njihovi predstavniki kar naenkrat ugotovili, da poslovni podatki tako odstopajo od tistih na dan 31. marca 2011, da nima več smisla iskati rezerv. Kot je meni znano, ima podjetje trg in kupce, zato si resnično želim, da bodo lastniki izbrali pravo pot in podjetje rešili pred stečajem.
Za Kozjansko je bil vedno velik problem, kako preprečiti beg možganov. Kaj ste ukrenili, da vam mladi izobraženci ne bi uhajali drugam?
Z nekaterimi ukrepi, kot je denimo štipendiranje, smo poskušali preprečiti, da ne bi ostajali v večjih mestih, kjer študirajo. Sicer pa imajo več moči v rokah zasebna podjetja, ki jim lahko ponudijo službo. Naša naloga je, da privabimo zasebne vlagatelje in jim ponudimo pogoje za proizvodnjo in razvoj. Zato smo znižali komunalni prispevek in se lotili ureditve 6,6 hektarja velike in komunalno opremljene industrijske cone, v katero smo vložili že več kot milijon evrov. To je vse, kar lahko naredimo. Drugih možnosti, da bi privabili zasebni kapital, ki bi nato zaposloval naše ljudi, žal nimamo. Trdim pa, da ima občina Šentjur ustrezno geografsko lego, potencial in kadre, zato bi lahko bila za investitorje zelo zanimiva.
Ampak investitorji zahtevajo tudi dobre ceste, ki jih Kozjansko nima.
Ceste so res problem. Najbolj problematični sta dve cesti. Prva je ta, ki pelje od Šentjurja do uvoza na avtocesto, druga pa je cesta na južnem delu občine od Planine pri Sevnici v smeri proti Sevnici. Modernizacija je potrebna samo še na dva kilometra dolgem odseku, sicer pa je država to cesto obnavljala kar dvajset let. Želel bi poudariti, da je na Planini podjetje Tajfun, ki je 95-odstotni izvoznik in je eno najboljših podjetij daleč naokoli. Navezovalna cesta Dramlje-Šentjur, ki bo dolga okoli osem kilometrov, je v fazi umeščanja v prostor. Upam, da bomo s tem projektom pridobili evropska sredstva in da bo mogoče cesto zgraditi v finančni perspektivi od leta 2013 do 2017. To bo močen razvojni impulz za Šentjur in za vse območje Kozjanskega.
