Zametki hišnih koncertov naj bi segali v čas punka, ki je z ideologijo do-it-yourself (naredi sam) spodbudil kulturni aktivizem tudi v manjših krajih, ki so jih glasbene skupine običajno obšle, ker ni bilo klubov, koncertne infrastrukture ali interesa promotorjev zanje. To vrzel so zapolnili hišni koncerti. Med bolj znanimi izvajalci, ki so prakticirali nastope pri ljudeh doma, najdemo Meat Puppets, Jeffreyja Leeja Pierca, Replacements, Deerhoof, Lightning Bolt. Praviloma skupine po širši uveljavitvi ne nastopajo več po hišah. Obstajajo pa izjeme, na primer Calvin Johnson, pomemben obraz ameriške neodvisne scene že od zgodnjih osemdesetih let, ko je bil dejaven s skupino Beat Happening, nato z Dub Narcotic Sound System, danes pa še vedno vodi renomirano založbo K iz Olympije. Vzvodi hišnih koncertov so protipotrošniška miselnost (praviloma vstopnine ni, zbirajo se donacije za nastopajoče), dostopnost za vse starosti, neuniformiranost, poudarjena pripadnost skupnosti, prostovoljstvo, participacija, demistifikacija glasbeniških sposobnosti in glasbenika kot zvezdnika. Odsotnost odra briše mejo med občinstvom in nastopajočimi ter poudarja demokratičnost razmerij. Prireditelji praviloma ohranjajo dobrososedske odnose, zato se hišni koncerti odvijajo med osmo in deseto uro zvečer ter se tako izognejo tudi težavam z organi reda in miru. Gre za pozitivno obliko samoorganizacije scene, ki se je vzpostavila iz nuje, ker ni imela druge izbire. Stilsko pa prevladujejo trije tipi (alternativnih) godb: akustična oziroma kantavtorska, distorzirana kitarska ali rockovska in eksperimentalna.
Vrata v svoj dom nam je odprla tudi Irena Tomažin (iT) z eksperimentalno ploščo Crying Games. Ko jo zaslišimo, jo težko preslišimo. Ob njej obnemimo. Tako intimnega, s čustvi nabitega, čudaškega in hkrati drznega in korajžnega albuma ne slišimo pogosto. S pomočjo Alda Ivančića, s katerim je Tomažinova že tvorno sodelovala kot članica kolektiva BAST, je ustvarila, sestavila in zaokrožila serijo vokalnih, skoraj ekshibicionističnih izpadov, ki jih je posnela, nasnela in presnela z diktafoni in kasetniki oziroma trakovi. V tej manipulaciji se terapevstko križajo jok in smeh, mrmranje in popevanje, bolečina in presenečenje. Z domišljeno opremljeno škatlico za ploščo in priloženimi polaroidnimi fotografijami trenutkov "jokajočih iger" pa zadišijo njen dom, spokoj, razočaranost, delo, kava. Toplo in hkrati srhljivo. V tem domu ni vsakdo dobrodošel. To je njen hišni koncert.
