Gorenjci, ki so ji svojčas pravili tudi Nemški vrh, jo uzrejo le s širjav med Radovljico, Lescami in Bledom, Korošci pa se morajo za njen milostni smehljaj potruditi visoko v Slovenji Plajberk (Windisch Bleiberg) in dolino Poden (Bodental), kjer pa se potem dodobra naužijejo pogledov na divje razsežnosti njene razdrapane severne stene, ki jo razumni gorniki brez zavisti prepuščajo alpinističnim mojstrom, med katerimi je kljub svoji krušljivosti cenjena, sicer bi ji ne postavili prav na vrh značilnega plezalskega simbola, poldrugi meter visokega cepina, ovitega z vrvjo.
Sramežljivo skrivnostna lepotica
Na njen vrh, na Vrtačo (2181 m) torej, pripelje ena sama označena pot, sicer pa je gora prepuščena gorniški iznajdljivosti in usposobljenosti. S severa jo, kot je rečeno, prepuščamo alpinistom, čeprav ji iz zatrepa doline Poden, čez Mlako, pripelje označena pot na severno ramo, na Vrata (1712 m) pod Svačico (1953 m), vendar potem zavije navzdol, na zahod, k Celovški koči (Klagenfurter Hütte, 1663 m) na Mačenski planini. Zato ji bomo stopili v goste z juga in si za višinsko izhodišče izbrali predvsem smučarskim navdušencem dobro znano Zelenico (1536 m), kamor najenostavneje pridemo z Ljubelja, lahko pa tudi iz doline Završnice mimo Tinčkove koče in izvira potoka Završnica.
Lepo uhojena in označena pot vse do jugozahodne rame Vrtače sledi Slovenski planinski poti, ki tam zavije na zahod, v globel Kožne, in se skozi Meli vzpne k Prešernovi koči na Stolu, mi pa krenemo odločno navzgor, na sever, po dobro vidni stezici prek strmih trav in krajših skalnih odstavkov na zahodni greben in po njem brez večjih težav proti vzhodu na vrh, k srebrno sijočemu cepinu (v mokrem in v megli lahko ta pot postane prava past, zato ravnajmo z glavo, po pameti!).
Gorniškim sladokuscem brez velikih alpinističnih ambicij pa Vrtača ponuja veliko lepši, vendar povsem brezpoten vhod v njeno kraljestvo - jugovzhodni greben čez Malo glavo, dobro viden z zeleniških smučišč. Prav zaradi njega ima Vrtača od tod tako značilno piramidasto obliko. Če se odločimo zanj, poti z Zelenice proti Stolu sledimo dobre četrt ure, potem pa po dobro uhojeni stezici zavijemo na sever, v krnico Suho ruševje. Stezici sledimo skozi plantaže ruševja in mimo velikih skalnih balvanov na visok rob, kjer se krnica zaje med ostenja Vrtače, Zelenjaka, Palca in grebena Na Možeh, s tega roba pa krenemo na zahod, po melišču na sedelce v našem grebenu. Tu človeške sledi povsem izginejo, se pa začne prijetno, le sem ter tja zahtevnejše plezanje po zanesljivi skali sicer zračnega grebena. Manj veščim hoje in plezanja po izpostavljenih brezpotjih velja priporočiti spremstvo gorskega vodnika, tistim, ki so takim podvigom dorasli, pa vzpon čez Malo glavo lahko le toplo priporočimo, čeprav tudi njim velja položiti na srce, da nikar na pot v megli ali ob grožnji morebitne nevihte. Kaj lahko stori strela, na tem grebenu vidimo na vsakem koraku.
