Letos ste dobili Goranovo nagrado, ki jo podeljuje državni časopis Vjesnik. To je vaša prva hrvaška nagrada od leta 1991 in z njo, kot so izjavili v Vjesniku, naj bi bili spet "integrirani" v domačo literaturo. Se vam zdi takšna gesta iskrena ali licemerska?

Nagrade so zelo podvržene manipulacijam; veliko je odvisno od tega, kdo je v žiriji, zanimivo pa je tudi, kako ljudje razumejo neko nagrado. Nagrada Jutarnjega lista naj bi bila na primer bolj neodvisna, ker ni državna nagrada. Od kdaj pa so tisti, ki delajo v korporacijah, neodvisni? Delitev na državne in nedržavne nagrade ni več relevantna in zato je poudarjanje "državnosti" nagrade le novinarska manipulacija. Drugo pa je, da tisti, ki so mi podelili nagrado, zdaj mislijo, da so si kupili neki odpustek in se lahko vsi skupaj spravimo. Zdaj naj bi bila jaz znova integrirana? Lepo vas prosim. Razen tega pa sem nagrado podarila ministrstvu za kulturo za ustanovitev muzeja hrvaških literarnih nagrad.

Sicer pa ta nagrada ni denarna.

Ne.

Vam je kdaj žal, da niste ostali na Hrvaškem, ali kjer koli že na področju nekdanje Jugoslavije, in se od tam upirali dominantnim strukturam?

Naše družbe so urejene kot mafijske družine in znotraj njih ni črnih ovc. Ali ste naši ali pa niste. In to je to. Ni izbire. In če živite v takšni družbi, se morate sprijazniti z nujnostjo vsakdanjih kompromisov. Prepričani ste, na primer, da je vaš zobozdravnik golazen, a vas je strah, da vam ne naredi luknje v zobu, in ste zato prijazni. Povejte mi kot novinarka, kolikokrat na dan izgovorite takšen "servus" in "dober dan"? Ste pač član družine. Življenje izven družine je grozno težko, a ponuja občutek totalne, zastrašujoče svobode. In jaz v tej svobodi plavam že 20 let.

Pa v kraju, kamor ste se preselili, niste postali članica neke nove družine?

Ker vsak potrebuje stalni naslov, sem se odločila, da naj bo ta kraj Amsterdam in sem tam povila dom. Toda ta ideja doma je problematična. Nima več istega pomena, kot ga je imela včasih. Recimo temu, da plujem. Po odhodu s Hrvaške sem eno leto živela v Nemčiji, drugo leto v ZDA, zdaj pogosto prihajam v Zagreb, včasih gostujem na raznih fakultetah, živim življenje tako imenovanega svobodnjaka, "freelancerja". To je stresen in rizičen položaj, a ponuja to zadovoljstvo, da ste pač svobodni.

Lidija Dimkovska je v romanu Skrita kamera razvila idejo o množini domov, s katero je nadomestila binarni koncept doma in tujine. Vam je ta ideja blizu?

Blizu mi je ideja, da doma sploh ni, temveč vsi plujemo in si ustvarjamo majhna mentalna zatočišča. Lahko izbirate in to je kraljevska svoboda - svoboda reveža in nomada. Določena mesta pa lahko izberejo nas. V New Yorku ste dobesedno zapeljani in rečete: "Da, to je moj dom!" Ker vas to prekrasno mesto napolni z neverjetno energijo in avtomatično postanete njegov stanovalec. Tukaj deluje tudi naša podzavest z notranjimi pejsaži, ki jih nosimo kot svoje. Severno morje, sivo in grdo, vas težko zapelje, a ko sem ga prvič videla, sem bila strašno vzhičena, čeprav nisem vedela, zakaj. Morda so to neke skrivnostne notranje domovine, ki se jih sploh ne zavedamo, a jih kljub temu nosimo v sebi.

Navkljub vsem vašim domovom pa so vaši junaki še vedno vkopani v ta "naš" prostor.

To ne drži. Moji junaki so predvsem vkopani v književnost. Štefice Cvek si nihče ne more lastiti, zaradi filma jo sicer identificirajo z Zagrebom, a je lik, ki pripada književnosti, saj je ena izmed različic junakinj "herc romana". Podobno je v primeru Forsiranja romana reke, to je poseben tip romana, kjer ves svet zberem v Zagrebu, v Ameriškem fikcionarju sem jaz tista, ki je v Ameriki, v Muzeju brezpogojne kapitulacije je kraj dogajanja Berlin, v Ministrstvu za bolečino pa Amsterdam.

Junakinja enega od esejev v zbirki Napad na minibar je frizerka Lisbeth. Ali lahko pričakujemo, da bo Lisbeth ali podobna punca iz drugega kulturnega okolja postala glavna junakinja enega izmed prihodnjih romanov?

Saj je veliko takšnih junakov po mojih knjigah. V ameriški izdaji Napada na minibar sem dodala eseje, ki še bolj razširijo geografske prostore in vsebujejo reference na Bali, Turčijo, Romunijo, Hong Kong... Če ste brali moje knjige, se morda z njimi identificirate izključno na domovinski ravni.

Moram reči, da sem dobila vtis, da je identiteta vaših glavnih junakov ključno vezana na (po)jugoslovanski prostor, ne glede na to, da jih potem prenašate in preizkušate v drugih okoljih. To se mi zdi tudi logično, saj to okolje najbolje poznate in njegovo zgodbo nosite s sabo.

In menim, da je to velik napredek za književnost.

Absolutno. Hotela pa sem izvedeti, ali vas sploh zanima eksperimentiranje s pripovedjo s perspektive junaka iz drugega kulturnega okolja.

Poskusi takšne vrste se končajo slabo za književnost. To je nekaj nenaravnega. Kajti stvari morajo priti same od sebe; ustvariti junaka, ki je na primer iz Avstralije, ne da bi poznali ves kontekst, iz katerega prihaja, je strašansko neodgovorno.

Pogosto ste o Jugoslaviji pisali kot o svojem intimnem kulturnem in duhovnem prostoru. Del Jugoslavije je bila tudi Slovenija. Kako jo doživljate danes?

Kot domovino. Oprostite, toda to je moje. Lahko se igramo države, meje, potne liste, nimam nič proti temu. Toda to je moj pejsaž.

V odmevni esejistični zbirki Kultura laži, ki je nastala takoj po razpadu Jugoslavije, ste večkrat protestirali proti temu, da vas naenkrat porivajo v predalček "hrvaške književnice". Ste potem sprejeli ta naziv?

Ne, nočem se opredeljevati. Saj veste, da se okoli vprašanja, komu pripada kateri književnik, bojujejo tudi vojne. To je književni fašizem. Kaj določa nacionalnega pisatelja? Krvna skupina? To so stare kategorije iz nacionalnih književnosti, ki so nastale skupaj z gradnjo nacionalnih držav. V tem smislu živimo v 19. stoletju in zanimivo je, da tega skoraj nihče ne opazi. Priče smo ogromnim migracijam, popolni izgubi identitete in novi generaciji, ki je v tem času odrasla. Čigav pisatelj je Saša Stanišić ali Aleksandar Hemon? Čigava sem jaz?

Nekateri imajo zelo enostaven odgovor...

Jezik. To je neumnost. Nekateri so se ta jezik naučili šele pri petdesetih letih, nekateri si z njim le pomagajo, a ga niso izpopolnili... Imate cel kup pisateljev iz Afrike, ki pišejo v francoščini in živijo v Franciji ali nekje drugje. Dogajajo se spremembe, ki lahko vse te ljudi umestijo v samo en okvir - in to je transnacionalna književnost. In vsak moj stavek v vseh mojih knjigah je ravno to, umeščanje v neko širšo kategorijo, v književnost zunaj nacije.

Nacionalna književnost pa je po drugi strani profitabilna kategorija. Pisatelji, za katere ni mar prav nikomur in jih nihče ne bere, ne na Hrvaškem ne v Sloveniji, naenkrat postanejo del duhovnega paketa, ki je prav "slovenski" ali "hrvaški". Pomembno je tudi vprašanje trga. Te famozne pisateljske izmenjave potekajo ravno pod tem eksotičnim nacionalnim pokrovom. Berimo arabske pisatelje! Lolita v Teheranu, Kafka v Dubaju, kako je to kul! To ogromno škodo z nacionalnimi kategorijami delajo vsi: sami pisatelji, ki na to pristanejo, novinarji, ki jih tako obravnavajo, kritiki, ki nimajo volje, da bi se resno spoprijeli z novo literarno realnostjo in našli nove okvirje razlage, založniki, ki vzdržujejo trg v konstantnem iskanju neke bizarnosti, ki bi jo lahko prodali.

Toda če govorimo o teh fluidnih, transnacionalnih značilnostih evropskega prostora, ali lahko upamo, da bo Evropska unija nekoč presegla meje nacionalnega in delovala kot skupen kulturno-duhovni prostor?

Ne, saj Evropska unija, navkljub vsem sredstvom, ki jih je vložila v kulturo, in vsej administrativni infrastrukturi, ni nikoli naredila neke zelo konkretne poteze. Ni utemeljila evropske literarne revije, nimamo evropskega televizijskega programa, knjižne zbirke evropskih pisateljev ali evropske založniške hiše. Še vedno je torej nacija bolj pomembna od književne oziroma umetniške vrednosti. Torej: tako, kot je Evropska unija strukturirana zdaj, ji je veliko ljubše, da vsi pridejo s svojimi nacionalnimi zastavami na skupni trg in potem Slovenci prodajajo slovenske breskve, Nemci pa nemške. Evropska unija je prostor izmenjav, ne skupnosti.

V svoji najnovejši esejistični knjigi, Napad na minibar, ste se vrnili k dogodku, zaradi katerega ste odšli s Hrvaške. Kako to, da se po 20 letih, ko je bilo izrečeno že marsikaj, zopet vračate k isti temi?

Veste kaj, prav nič ni bilo izrečeno. Nič! Imamo samo kup opravljanj in časopisnih člankov. Je kdor koli potegnil črto in naredil analizo celotne situacije? Ni. Ni resničnega interesa, da bi se naredila kronologija primera in da bi se raziskalo, kaj natančno se je zgodilo z nami, petimi ženskami, ki so jih oklicali za čarovnice. In ne samo z nami - je morda še kdo utrpel kaj podobnega? Kaj je z vsemi novinarji, ki so jih odpustili v Tuđmanovem času? Kaj se je zgodilo s tistimi, ki so jih tedaj sprejeli v medije? Kakšni so bili takrat videti mediji? Do danes ni nastala prav nobena študija tistega časa. Sama je nisem mogla napisati, ker nisem ne novinar ne sociolog. Napisala sem izpovedno zgodbo in zdi se mi, da je to, na žalost, prvo besedilo, ki se s tem sploh ukvarja.

Nekoč ste zapisali: "Ali je možno, da že dvajset let gledam iste kadre. Zakaj se ne umaknem iz vsega tega?" In res, zakaj ne dvignete rok, če se nenehno ukvarjate z istimi družbenimi težavami?

Moje oziranje nazaj ni časovni stroj. Nisem norec, ki koplje po preteklosti. Toda vsi ti ljudje, strukture, mehanizmi, način mišljenja in delovanja, ki sem jih srečala pred 20 leti, so še vedno tu, med nami, a nekoliko zakriti.

Zdi se, kot bi se bojevali proti mlinom na veter?

Da.

Potem ste na neki način - Don Kihot?

Ja, seveda, neumnica. Toda potrebni so tudi takšni norci, ki bodo spomnili vse tiste, ki se ne bojujejo proti mlinom na veter, da obstajajo drugi in drugačni pogledi.

V svojih esejih se precej ukvarjate s pop kulturo, kar me preseneča, saj je v naših krajih tako esejistična kot akademska refleksija pop kulture slabo razvita.

Veste kaj, če vzamete v roke mobilni telefon in nimate nobene refleksije o tem, kaj mobilni telefon je, ste popolnoma neumni. Vas ne zanima, kaj se dogaja z vašimi prsti in možgani, če deset ur na dan tipkate na telefon? Kako lahko uporabljate internet in nimate zavedanja o tem, kaj internet vse pomeni? Kako lahko gledate televizijo in nimate premisleka o tem, kaj je televizija, kaj prikazuje, kakšne pomene in podobe ustvarja, za katere žanre gre in kako ste vi vključeni v vse to? Od tod prihaja ta moj interes.