V teh dneh bo ministrstvo obiskal tudi Tomaž Koren, direktor celjskega zavoda za informacijsko dejavnost in alternativno kulturo, v okviru katerega deluje tudi projekt Konoplja.org. Koren jih bo med drugim poskušal prepričati, da bi moral zakon govoriti o konoplji kot eni rastlini, ki ima lahko različne vsebnosti THC, in ne o različnih podvrstah rastline, kar bi pridelovalce konoplje z dovoljeno vsebnostjo THC nepotrebno omejevalo pri vzgoji rastlin. Neutemeljeno se mu zdi tudi zviševanje kazni, ki bi uporabnike drog le še bolj stigmatiziralo, po njegovem pa so sporne tudi omejitve pri etiketiranju in oglaševanju povsem neškodljivih in legalnih živilskih izdelkov iz konoplje.

Se boste na ministrstvu pogovarjali predvsem o konoplji z največ 0,2-odstotno vsebnostjo THC - tako imenovani industrijski konoplji?

Prepoved, da na živilskih izdelkih iz konoplje ne smejo biti narisani listi konoplje, se mi zdi nesmiselna. Strah, da bi listi konoplje na ledenih čajih mladostnike spodbujali h kajenju marihuane, je neutemeljen. To potrjujejo tudi podatki. Konopljo lahko v Sloveniji že od leta 2004 legalno gojimo za industrijske namene in v obdobju od leta 2004 do 2007 se je uporaba psihoaktivne konoplje celo zmanjšala.

Prepovedana konoplja z višjo vsebnostjo THC je po še vedno aktualni uredbi razvrščena v prvo skupino prepovedanih drog, podobno kot heroin in kokain. Boste poskušali spremeniti tudi to?

Prvi korak je, da ministrstvo prepričamo o nesmiselnosti dviga denarne kazni za posest droge. Oni trdijo, da morajo biti tovrstne kazni usklajene s kaznimi iz drugih zakonov, mi pa trdimo, da so te kazni neupravičene, ker že danes z njimi ne dosegajo nikakršnih učinkov pri zmanjševanju zlorabe drog. Cilji, ki so si jih zastavili s kaznovanjem, se ne uresničujejo. V drugem koraku želimo doseči tudi prekvalifikacijo konoplje v tretjo skupino drog, v katalogu zeliščnih rastlin pa naj jo prekvalificirajo iz strupene v zdravilno rastlino. Kanaboidi se ponekod že uporabljajo za zdravstvene namene, pri nas pa je težava, ker so vsi premiki odvisni od nevladnih organizacij. Morali bomo stopiti skupaj in sami naročiti raziskave, ki upravičujejo naše zahteve. To se mi zdi sporno, saj bomo na tak način z lastnimi sredstvi opravljali delo, ki bi ga moralo opraviti ministrstvo za zdravje. To se več čas sklicuje na različne konvencije, čeprav je pri konvencijah tako, da lahko države, če ciljev iz konvencije ne dosegajo, izstopijo. Ampak pri nas si nihče česa podobnega ne upa predlagati.

Obstajajo tudi argumenti proti. Razlag in mnenj - tudi strokovnih - je več. Se vam ne zdi taktika zagovornikov konoplje včasih preveč splošna? Da želijo marihuano nekateri predstaviti kot povsem brezmadežno čudežno zdravilo in prav zato ne morejo prepričati širšega kroga ljudi?

Dejstvo je, da konoplja kot rastlina nima slabih učinkov. Škodljiva postane, če jo neprimerno obravnavamo. Konoplja ima celo antikancerogene učinke, je pa seveda tudi psihoaktivna. Ali je psihoaktivnost škodljiva, pa je predvsem vprašanje družbe ali posameznika, ki tako ali drugače gleda na to problematiko. Mislim, da droge same po sebi niso problem, temveč je problem posameznik, ki zlorablja te droge. Vsaka droga je irelevantna, tudi če je je v izobilju, bistveno pa je, da uporabnik razvije zavest in odnos do substance. Da ve, kaj je za njega dobro in kaj ni. Konoplja sama po sebi ni škodljiva, takšna pa postane, če so njeni uporabniki usmerjeni k samodestruktivnosti. Uporabnik je tisti, ki ima težave, najlaže je kot glavnega krivca etiketirati drogo.

Zagovorniki marihuane se pogosto zatekajo k argumentu legalnosti alkohola in cigaret. Češ, zakaj ni potem dovoljena še marihuana. Se vam ne zdi to nekoliko prepoceni ali prešibka taktika? Tako namreč isti ljudje marihuano opevajo kot zdravilno zel in jo hkrati mečejo v koš med "enako slabe"?

Osebno se izogibam tovrstnih primerjav, razen v skrajnih primerih, ko nasprotnikom ne moreš drugače dopovedati, da so dvolični. Da po eni strani dopuščajo substance, ki povzročijo več škode kot nekatere snovi, ki jih tako strastno prepovedujejo.

Se vam zdi bolj smiselno, da bi se odprla širša debata o pravici posameznika, da se sam odloča, kaj počne s svojim telesom?

Ne strinjam se s tem, da se prepoveduje vse po vrsti, kakršna je danes praksa. Ta taktika se namreč vleče že 40 let, pa ni obrodila nobenih sadov. Če se osredotočim na mladostnike, ti se bodo vedno požvižgali na zakone in omejitve, zato jih je treba predvsem informirati. Na ulici se dobi praktično vse, zato je pomembna predvsem preventiva, ne pa ustrahovanje s kaznimi.

Na posvetu nevladnih organizacij pred nekaj tedni, je zdaj že nekdanji poslanec stranke Zares Vito Rožej zagovornikom marihuane zastavil vprašanje, ki je ostalo neodgovorjeno. Vprašal je, kaj je subkultura zagovornikov in uporabnikov marihuane sploh naredila za to, da bi ji bila širša javnost bolj naklonjena. Glede na to, da je bila na posvetu raven podajanja argumentov pri nekaterih posameznikih zainteresirane javnosti zelo nizka, in glede na njihovo paranoično vpitje o svetovnih teorijah zarote se mi je zdelo njegovo vprašanje zelo na mestu. Mi nanj lahko odgovorite vi?

Pričakoval sem, da bo razprava burna. Mislim pa, da so se nekateri tako odzvali zato, ker se s to problematiko ukvarjajo že leta in so že naveličani vedno enih in istih odgovorov in tega, da ni nobenega posluha za argumente, ki so v nasprotju s prepričanjem širše politike ali pa celo z osebnim prepričanjem posameznikov na ministrstvu.

Sam se vedno trudim predvsem pogovarjati, lobirati in prepričevati, nekateri pa so že tako naveličani nerazumevanja ministrstva, da samo še zamahnejo z roko in rečejo: "Vi ste 'glupi'". Ministrstvu predvsem očitajo, da ničesar ne naredi samoinciativno. Saj so vendar tam zato, da delajo, in ne zato, da se skrivajo za raznimi konvencijami.