To pomeni, da bodo drugi kraji še nadalje prepuščeni samoorganizaciji, da bodo primestna naselja Olma, Šalare in Semedele vse bolj podobna slumom, da bosta območji Žusterne in Ankarana najverjetneje podlegli interesom množičnega turizma. Celotno okolje občine pa bo še naprej pod pritiskom intenzivnega onesnaževanja, ker številni kraji tudi v prihodnje ne bodo imeli urejene komunalne infrastrukture, pa tudi dnevne migracije z osebnimi avtomobili (s podeželja proti mestu) bodo zaradi neenakomernega gospodarskega razvoja občine neprimerno večje kot v mestih, ki sledijo sodobnim trajnostnim načelom.
Četrtina stavbnega fonda v historičnem jedru Kopra propada: 80 odstotkov mestnih trgov zasedajo parkirišča, mesto ne premore nobenega urbanega parka, veliko mestnih ulic spominja na razrite poti na gradbišču in so v slabem vremenu skoraj neprehodne; razvoj celotnega zaledja je povsem zapostavljen, možnosti zagotavljanja novih delovnih mest so očitno zanemarjene…
Brez jasne razvojne vizije
Za razliko od zgoraj omenjenega projekta sodobno usmerjena mesta poskušajo uravnavati svoj razvoj v skladu z načeli trajnosti:
1. Preprečevati razpršeno gradnjo z omogočanjem bivalnih pogojev v bližini delovnih mest, ki so večinoma zgoščena v mestih; zato je tu potrebno iskati načine zgoščevanja poselitve in spremeniti negativen odnos večine prebivalcev suburbanega okolja do bivanja v mestnih središčih.
2. Zagotoviti izboljšanje javnega transporta in oblikovanje urejenih pešpoti in kolesarskih poti ter s tem prispevati k zmanjševanju izpušnih emisij v okolje. Da bi na tej ravni dosegli opazne rezultate, moramo radikalno spremeniti način načrtovanja mest (tudi z večjo gostoto poselitve) in zagotoviti večjo pestrost dejavnosti v posameznih okoliših - združevati stanovanjske soseske s poslovnim, obrtnim, trgovskim idr. programom.
3. Zmanjšati uporabo energijsko potratnih klimatskih naprav in regulirati temperaturo okolij s krčenjem in renaturalizacijo asfaltnih površin, z načrtnim povečevanjem zazelenjenih območij, ki naj bi v mestih zasedala vsaj 20 odstotkov površin, z gradnjo energetsko varčnih objektov (sistemi naravnega prezračevanja, zelene strehe, izbor primernih barv fasad: svetle barve - večji odbojni faktor svetlobe, manjše segrevanje objekta in okolice). Z vsemi naštetimi prijemi obenem preprečujemo nastanek toplogrednih pogojev in pripomoremo k bolj uravnoteženemu temperaturnemu stanju v mestnem okolju (nižje temperature v poletnih mesecih).
4. Uporabljati okolju prijazne oblike pridobivanja energije (sončni paneli, bioplin iz biomase…).
5. Zagotoviti čim večjo lastno pridelavo hrane in s tem zmanjšati nepotreben transport živil iz oddaljenih krajev.
Posegi na območju koprske mestne občine v zadnjem desetletju so odraz dogajanja, ki je nasprotno zgoraj naštetim načelom in kaže na očitno pomanjkanje jasne razvojne vizije, ki bi zagotovila enakomeren, trajnosten napredek celotne občine. Kot vzorčni primer zgrešene prostorske politike Mestne občine Koper lahko (med mnogimi drugimi) vzamemo tudi pred kratkim odprto mestno promenado.
Brez sodelovanja stroke
Za razliko od Portoroža je bil Koper (v času oblikovanja strokovno utemeljenih urbanističnih načrtov, torej v sedemdesetih letih 20. stoletja) zamišljen kot središče poslovnega turizma, saj zaradi bližine Luke za kopalni turizem nikoli ni imel pravega potenciala - danes še toliko manj zaradi onesnaženega mulja v zalivu ob zaključku Badaševice. Kot turistično pomembnejši destinaciji na območju občine sta bili opredeljeni obali Ankarana in Žusterne, ki v zadnjih letih nista bili deležni nobenih večjih ureditvenih posegov. Z nepotrebnimi visokimi stroški povezano urejanje kopalne plaže v Kopru zahteva poglabljanje in čiščenje morskega dna, nasuvanje brežin in umetno oblikovanje drugih pogojev, ki v Ankaranu in Žusterni že obstajajo kot naravne danosti.
Predvsem je za kvalitetno ureditev tako obsežnega in občutljivega obmorskega ambienta nujen arhitekturno-krajinski natečaj. Tega so se v Sloveniji nazadnje dobro zavedali v Mariboru in prav v lanskem letu na ta način pridobili vrhunski projekt za ureditev brežin Drave. Hkrati so z mednarodno zasnovanim natečajem omogočili tudi širšo prepoznavnost mesta. V primeru Kopra so projekt ureditve promenade izpeljali brez sodelovanja arhitektov in krajinarjev, mnenje naravovarstvene stroke pa so povsem zaobšli. Zato rezultat gotovo ne more biti tehtno osmišljen in s tem kvaliteten.
Včasih (vse do konca 60. let) je koprska promenada potekala od Titovega trga po Kidričevi ulici do nekdanje avtobusne postaje, zatem pa po cesti JLA (danes Pristaniški) do Gortanovega trga in naprej po Čevljarski ulici. Na ta način je pomembno oživljala historično mestno jedro, s katerim novi korzo ne vzpostavlja nikakršnega odnosa, saj bi svoj prostorski kontekst dobil šele z realizacijo novega mestnega predela Capovista. Stara semedelska sprehajalna pot, ki je nastala po spremembi prometnega režima v začetku osemdesetih let, je bila dvonivojska: spodnja cestnica je potekala po horizontu morske gladine, z zgornje trase pa se je dalo opazovati morje, ko je to prešlo v ciklus plime. To ni bila le romantična sprehajalna tirnica ob zahajajočem soncu, temveč tudi pot, ki je razkrivala delovanje narave in omogočala branje zgodovine tega prostora, saj je prečila niz vzporednih izsuševalnih kanalov, ki so se stekali v morje preko celotne Bonifike in spominjali na nekdanja polja solin. Na višino morske plime so dodatno opozarjali robni kamniti količki, ki so bili včasih zaliti le do polovice, drugič do četrtine, vsak s svojo obliko in višino, kot ga je pač morje obdelalo v vsem tem času. Pot je bila skladna z merilom človeka, torej skromna, fizično bistveno ožja od današnje, vendar mentalno prostrana, saj se je pogled lahko dotaknil morja ali zajel krono istrskega gričevja v ozadju.
Leta 2003 so po odločitvi za to povsem nepoklicanih oseb (iz "estetskih" razlogov) dokončno izruvali drevored tamarisk, ki so desetletja obrobljale promenado, in namesto tovrstnega mediteranskega rastja, ki ga srečamo v vseh jadranskih mestih, zasadili vrsto hrastičev z gostimi, izumetničeno obrezanimi krošnjami, skozi katere, preko semedelske Bonifike, morja ni bilo več zaznati. Nedavno so promenado bistveno dvignili in razširili; ozko, po historičnem mestu umerjeno pot, vizualno razprto v okoliški prostor, je zamenjala debela, monotona večpasovnica, ki je sprehajalce povsem odtujila od morja. O nerazumevanju krajinskega urejanja obmorskega prostora pa še posebej priča dejstvo, da so tik pred morjem naenkrat ustvarili umeten hrib (iz nasutega gradbenega materiala in mulja), kot bi želeli zanikati vso zgodovino nekdanjih solinarskih polj in načrtno odvrniti pozornost od bistva ambienta - morja z njegovimi spreminjajočimi se izrazi.
Za razliko od tega bi morali, če so se že lotili protipoplavnega urejanja obale, upoštevati sodobne ugotovitve, ki kažejo, da s prilagajanjem dinamiki narave dolgoročno dosežemo več, kot pa če se proti njej borimo s postavljanjem togih betonskih in jeklenih pregrad. Obrambne zidove pred dvigom morske gladine (kakršnega so postavili v Kopru) v svetu večinoma rušijo in namesto njih oblikujejo krajine mehke interakcije morja in kopnega - območja visoke biotske pestrosti, ki zagotavljajo zdrav bivalni prostor, ljudi osveščajo glede pomena ohranjanja lokalnih vrst rastlin in krepijo zavedanje o socialni soodgovornosti do okolja.
Brez razmišljanja
Sprehajanje je človekov najbolj primarni ritual in najpreprostejši način razbiranja kulture ljudi, ki v določenem času naseljujejo neko mesto; to velja tudi za Koper, ki postopoma postaja podoben otroškemu kolažu, sestavljenemu iz sličic mondenih turističnih letovišč, medtem ko historično jedro, širše mestno območje in zaledje vse bolj spominjajo na slume.
In še en pogled preko nasipa v realni svet: kljub urejeni promenadi moram kot meščanka Kopra do mestnega jedra še vedno stopati po cestah, bodisi zato, ker so pločniki (in javne zelenice) pri nas privilegiran kraj avtomobiliziranega prebivalstva, ali še pogosteje, ker mreža pešpoti tu sploh ne obstaja - saj sta kultura hoje in z njo logično povezano razmišljanje za marsikoga danes vse prevelik napor.