"Komedija iz slavističnih logov z monološkimi zastranitvami" kaže družinsko tradicijo do spoštovanja narodno avtohtonega, ob materinski posesivni ljubezni privzgojeno nego do slavističnega poklica. Omiljeni dosmrtni oskrbovanec je profesor slovenskega jezika Matija (Bojan Emeršič), fizično nekonfliktna, v zborni marginaliziranosti in nerazumljenosti žrtveniško samopomilovalna kreatura. Čut za jezik se je od pragmatične (razsvetljenske) zaščite umaknil novim oblikam ljubezni in fetišističnemu (s)lajšanju večerov novopečenih zaljubljencev s kulinaričnimi pridevki (čeprav materinska senca še vedno grozi iz žare na polici) in tudi okusnimi prigrizki, kot se za vsestransko bodočo ženo Nežko (Nina Valič) "spodobi" - pa tudi njeno rodovitnost že napovedujoče izdajajo voluminozne obline Botticellijeve Venere na torzu predpasnika. V ta feromonski sladkor stopi ljubezenski konkurent Tonček (Jurij Zrnec) kot testosteronsko napumpani motor uprizoritve, s statusnimi simboli okičeni prodajalec prestižnejših avtomobilskih znamk, ki se je vrnil po svoj, že preizkušen ženski model.
Dramaturška evolucija besedila vse od Beaumarchaisovega originala teži v poenostavljene, posodobljene in lahko berljive intrige z aktualno problemsko in kulturno asimilacijo ter redukcijo oseb. V ponovitvah dramaturško razpoznavnih situacij, kjer pred "kaj" seveda prednjači "kako", režiser Jaka Andrej Vojevec dodaja temu primerno lastno, žanrsko ozaveščeno, pa tudi trezno (kronotopsko) distancirano različico. Že kar v prvem prizoru je tako uprizorjen nazoren fantazmatski scenosled ljubezenskega trikotnika, ki se ga Vojevec loti s polnimi režiserskimi pljuči, in tipskosti besedila v odrski adaptaciji dobro zasuka (dramaturgija Eve Kraševec) ter gibalno premeteno postavlja pripravno spolzka in celo opolzka oprijemališča verbalni komiki oziroma neti iskre ob žargonskih kratkih stikih.
Intelektualno, zaprašeno vzdušje knjižnih polic (scenografija Nataša Černoša) je preoblečeno v ponovno modni svet preteklih ameriških petdesetih let (tudi v kostumografski aluziji Tine Kolenik na reklamno privlačna pin up dekleta, zasebne detektive in psihotične intelektualce). Zbirke obsežnih slovarjev in enciklopedij se izkažejo le za provizorično kuliso ljubezenskim skrivalnicam Nežke, Matije in Tončka - v slavnem Linhartovem prizoru šviganja okrog fotelja in po omarah -, medtem ko v urbanih nadstropnih zgradbah skozi okno padajo le odsluženi (upepeljeni) relikti.
Idiličnega spravnega srečanja trojice se režija loti z glasbeno obloženo nadidentifikacijsko ironijo (Nataša Vester Trseglav). Znajde se tudi v aktualističnem ad hoc izteku komedije, ki jo simptomatično sodobna neodločnost Nežke pripelje do alternativno organiziranega gospodinjstva. Zgledna podoba večstarševske družine se predstavlja v stilu reklamnih spotov "prej in potem", sklepna simbiotična koeksistenca pa se kaže zgolj kot lično obsijani vrh kompleksnejše problemske navlake, ki se je ta intimistična komedija dotakne bolj lahkotno, prav kakor je mimo zdrsela uprizoritev.
