K eksperimentalnosti nagnjena, po dolžini dostopna in v odnosu sproščena platforma, ki je s končnim produktom obremenjena manj kot s kreativnostjo samega procesa in alternativno umetniško zapolnitvijo: te splošne parametre miniaturk aktualni projekt retrospektivno afirmira še posebno zdaj, ko jo je v dolžini celovečerca prerasel.

Tokrat je ekipno gonilo Miha Nemec, član igralskega ansambla novogoriškega gledališča, ki je tudi eden izmed koproducentov dogodka. V dveh šolskih urah (z vmesnim odmorom) je ekipa zgostila duhovito in idejno jasno lekcijo iz zgodovine slovenskega gledališča v grotesknem prikazu njegovih perpetuiranih simptomov, ki se vlečejo skozi njegov (nekaj več kot) stoletni obstoj. V prvi skici, imenovani Veliki poč, se v sporu med literatom (Etbin Kristan) in intendantom (Fran Milčinski) lotevajo večnega konflikta v vodenju repertoarne sheme, ki niha med intelektualističnim elitizmom in za blagajniški inkaso bolj prijaznim populizmom (predigra kasnejšim, eklatantnejšim primerom, na čelu s Cankarjem in Govekarjem). Spor se razpoči, ko obvladano vzvišeni ali kar prezirljivi literat (Peter Harl) v ostrem besu fizično napade pedantnega intendanta (Luka Cimprič), ki se (samo)poklicano napenja pod videzom skromnosti, občinstvo pa "kasira" spektakularni izpljunek gledališke bilance naravnost med oči.

Drugi del, Gospa iz Astrahana, ki je bolj v funkciji komplementarnega dodatka prvemu, sklene krog gledališke produkcijske mašinerije od dramatika do gledalca. Z zaporednimi nizi sekvenc pred življenjem odrske zvezde in po njem izpostavlja inherentno tragiko igralskega poklica na primeru Marije Nablocke (Maja Nemec) in ga tragikomično uokviri z odnosom njenega skoraj nekrofilno zvestega občudovalca (Cimprič).

Uprizoritev ne vzpostavlja stališča direktno, prej posredno, prek lastne pozicije alternative in forme, ki je tipično glejevska. Iskrivo skolažirana besedilna predloga iz literarne zapuščine in arhiva Slovenskega naroda (letnik 1900) je tudi tokrat oblikovana v procesu uprizoritve (dramaturg je bil Nejc Valenti). Za ironizacijo materiala je zlasti ključna energetsko živahna in karikaturistično zabavna Arna Hadžialjević kot mediator med sprtima strankama, performativni vezni člen med preteklostjo in sodobnostjo, ter pevsko zverzirani povezovalec dogodka (songi so v zaznavno zveneči glasbeni komponenti delo Branka Rožmana). Komična distanca je zajeta tudi v črnobeli estetiki in z nepogrešljivo grotesko nemškega ekspresionističnega filma (vizualije so delo Anamarije Cej), nadaljuje pa se v karakteristični dikciji: pri literatu Harl v arhaične formulacije vnese poetično privzdignjenost in patinasto odmaknjenost, pri Nablocki ruščino oziroma akcent Nemčeva avtentično artikulira s pridihom patetike. V smislu gledališkega oblikovanja ima uprizoritev na zalogi še nekaj neizkoriščenega potenciala, že zdaj pa skozi igralsko in idejno manifestacijo v dilemi med zabavnim, didaktičnim in kritičnim najde alternativo v sintezi.