1. Žičnica bo moderna, izklopljiva, z ogrevanimi sedeži in pokrovi.

2. Progo bo v celoti pokrival sistem zasneževanja, jasno najmodernejši.

3. Sistem kontrole kart bo v celoti brezkontakten, z možnostjo tudi urnega koriščenja.

4. Zgradil bom snežni park, pretežno že z zemeljskimi deli poleti, s postavitvijo najmodernejših railov, poleg pa še half pipe - snežni kanal tekmovalnih dimenzij. Za snow cross progo mi je zmanjkalo prostora, zato jo bom gradil v naslednji fazi.

5. Bo pa na smučišču otroški vrtec s tekočim trakom, vrtiljakom, iglujem, tobogani, figuricami, jasno vse pod nadzorstvom smučarske vzgojiteljice (združil bom profil smučarske učiteljice in vzgojiteljice).

6. Smučišče bo urejeno in opremljeno v skladu z našo zakonodajo, za povrh pa še tako, kot jih imajo v tujini. Zato bom nabavil najmodernejši teptalec s priključkom za half pipe.

7. Cene kart bodo prilagojene dolžini smučišča, tako da smučarji ne bodo nergali, da jih odiram. Karta na kilometer, ne na čas.

8. Na smučišču sploh ne bo gneče, ker bo obisk omejen na optimalno zasedenost žičnice in smučišča.

Pa sem sedel za mizo, začel iskati po internetu, priklical mnoge prijatelje, ki so mi šli zelo na roko in obljubili opravilo storitev zastonj, samo da bi čim prej z ekstra profitom začel drugo fazo.

Tako sem se najprej dogovoril s prijatelji, ki se ukvarjajo z inženiringom, da mi bodo zastonj naredili geodetske izmere in pridobili potrebne vsebine projekta za gradbeno dovoljenje. Okoljevarstveniki so že vnaprej vedeli, da dodatne študije o ozkolistnatem gorskem plevelu, mravljah in planinskih osah ne bodo potrebne, ker so že izdelane in jih je plačal lokalni kmet pri širitvi hleva. Upravni delavci na ministrstvu pa so kar vriskali od veselja, da mi bodo gradbeno dovoljenje lahko zagotovili v mesecu dni.

Pa sem se spravil k pridobitvi pravih informacij in ponudb, da zadostim vsem zahtevam "poznavalcev", bodočih obiskovalcev.

Žičnica. Ugotovil sem, da obstajajo samo trije proizvajalci, praktično pa dva, ker je lastnik dveh isti. Cene se tudi bistveno ne razlikujejo in sem izbral najugodnejšo v vrednosti 3,500.000 evrov. Gradbeniki so mi čez palec povedali, da bodo dela na postajah in temeljih stebrov z ureditvijo smučišča stala 1,500.000 evrov. K sreči so mi znanci iz Elektra, zagnani smučarji, obljubili zastonjsko postavitev ustreznega transformatorja. Ker je žičnica skupaj petmilijonski zalogaj, sem se odločil za lastno udeležbo enega milijona (1,000.000 evrov). Štiri milijone bo dala pa banka pod res ugodnimi pogoji, brezobrestno na 15 let, tako da bo letni obrok slabih 270.000 evrov. Žal pa bo pod hipoteko pol mojega hriba.

Zasneževanje. Po nasvetu "poznavalcev" z ministrstev in forumov sem se odločil, da bom zgradil kombinirani sistem, visokotlačnega (žirafe) in nizkotlačnega (propelerski topovi). Vode imam zadosti, tako da bom akumulacijsko jezero na vrhu smučišča lahko napolnil v petih dneh. Ker mora biti celotno smučišče zasneženo najkasneje v treh dneh, potrebujem 30 topov z avtomatskim upravljanjem. Ko so lokalci slišali, da bom gradil smučišče, so takoj prihiteli in mi ponudili, da financirajo polovico te naložbe. Skupaj bi stala 3,000.000 evrov, in ker dobim polovico od drugje, ostane 1,500.000, za kar bom dobil kredit pod enakimi pogoji, torej bo obrok dodatnih 100.000 evrov na leto, pa še dodatnih 25 odstotkov hipoteke na hribu.

Izračunal sem tudi, koliko me bo na sezono stala izdelava snega. Za zasnežitev 20 hektarjev na 20 centimetrov (k sreči je podlaga samo trava) potrebujem 40.000 kubičnih metrov snega. Ker je v Sloveniji najnižja cena kubičnega metra kompaktnega snega 1 evro, me bo to na sezono stalo 40.000 evrov. K sreči smučišče leži tako, da odjug ni, ker bi ponovno zasneževanje stalo prav toliko.

Teptalec. Smučišče mora biti urejeno tako kot v tujini, zato bom nabavil nov teptalec z vitlo in priključkom za half pipe. Cena teptalca je 400.000 evrov, nastavek za half pipe pa 100.000 evrov. S prijatelji v lizing hiši se bom dogovoril za lizing na 5 let brezobrestno, s tem da dam 100.000 evrov pologa. Torej bo letna obveznost 60.000 evrov.

Sistem kontrole kart. Pozanimal sem se naokoli in ugotovil, da ponuja sistem na brezkontaktne karte kar veliko podjetij, samo tri v Evropi pa ponujajo sistem na karte, ki so primerne za vremenske razmere na smučiščih. Izbrati nameravam ponudnika, ki mi celoten sistem (hardver in softver z možnostjo nadgradnje) ponuja za 120.000 evrov. Polovico bom plačal v gotovini (60.000 evrov), razliko pa na brezobrestni lizing na 3 leta oziroma 20.000 evrov na leto.

Večji strošek bodo brezkontaktne karte za enkratno uporabo, ki stanejo pri količini 100.000 kosov 0,6 evra/kos, oziroma 60.000 evrov.

Otroški poligon. Ker moram obljube izpolniti, bom nabavil tekoči trak dolžine 100 metrov (cena 100.000 evrov), vrtiljak, tobogane in igrala s figuricami vred (vse skupaj 20.000 evrov). Kakšna sreča, da imam take dobrotnike, ki mi za polovico dajo lizing na 3 leta brez obresti, tako da bo moja letna obveznost 20.000 evrov, polovico dam pa v gotovini takoj (60.000 evrov).

Redna dejavnost. Varovalna sredstva, opozorilni in obvestilni znaki - lej ga, šmenta, kakšen strošek. Gledam v kataloge in ugotovim, da zaščitne blazine za snežne topove oziroma jaške stanejo 500 evrov/kos, torej moram za 30 topov dati 15.000 evrov. Za kole in trak, ki označujejo rob smučišča, za znake o težavnosti proge, smerokaze in drugo pa še 5000 evrov.

Ker mora imeti smučišče tudi ustrezno reševalno opremo in reševalno sobo s predpisano medicinsko opremo, sem se odločil, da bomo tudi tu vštric s tujino in bomo reševali z motornimi sanmi. Sani stanejo 6000 evrov, medicinska oprema z ogrevano sobo s toplo vodo pa še 10.000 evrov. Plačal bom v gotovini.

Stroški dela. Iz vseh prebranih prispevkov "poznavalcev" je jasno, da žičničarji itak nič ne delajo, zato sem se odločil, da bodo vsi imeli minimalno plačo. Kako jih dobiti, ne bo težko, saj se bodo javili verjetno kar nekateri "poznavalci", saj jim ne bo nič hudega, dobili bodo plačo, pa še smučali se bodo zastonj. Za inšpektorje je pomembno, da imamo ustrezno število delavcev z ustrezno izobrazbo. Za obratovanje sedežnice potrebujem obratovodjo, dva strežnika in blagajnika. Delovni čas je obratovalni čas naprave, to je od 8. do 16. ure, in še pol ure prej za postavitev trase in pol ure potem za spravilo sedežev, torej 9 ur. Glede na velikost smučišča in kapaciteto žičnice potrebujem še dva nadzornika in dva reševalca.

Ker hočemo biti s tujino primerljivo smučišče, bomo imeli še enega šejperja v snežnem parku in smučarsko vzgojiteljico na otroškem poligonu. Pa še enega voznika teptalca, ki je hkrati tudi njegov vzdrževalec. Ker bo parkirišče koncipirano tako, da bodo vsi vozniki maksimalno uvidevni, redarja na parkirišču ne bom potreboval. Vsi našteti delavci bodo v stotih dneh sezone opravili 9000 ur po 4,93 evrov/uro bruto (minimalna plača), to je 44.370 evrov kot I. bruto oziroma 51.500 evrov II. bruto, nato pa še malica in prevoz na delo.

Ko se pogovarjam s kandidati, protestirajo, da bodo delali 63 ur na teden (trikrat toliko kot šolniki), da ne morejo delati sto dni po 9 ur in da zahtevajo vsak sedmi dan prost. Nadomestil za delo na nedeljo ali praznik in sorazmerni del dopusta jim itak ne bom priznal. No, pa smo tam, najti moram še eno celotno ekipo na smučišču, to je deset ljudi, za zamenjave, pri čemer število ur ostane enako.

Obvezno izobraževanje z izpiti ene ekipe stane 1500 evrov brez potnih stroškov, za dve ekipi torej 3000 evrov. Malicati ne bodo imeli časa, ker zato ne bomo ustavili smučišča, prevoznih stroškov pa tudi ne bomo plačali, saj vsi stanujejo skoraj na smučišču ali do 10 kilometrov stran. Če hočejo dobro službo, bodo že prišli peš.

Stroški storitev. Najel bom najcenejši računovodski servis. Po ponudbah je ta strošek 8000 evrov/leto. Zavarovalnica mi je že poslala preliminarno ponudbo za strojelomno, odgovornostno, požarno in poplavno zavarovanje v skupnem znesku 10.000 evrov/leto.

Storitev vzdrževanja ne bo, ker so vsi stroji in naprave več let brezhibni. Tehnične preglede moramo po zakonu žal opraviti, to pa bo strošek 2000 evrov. Moramo pa plačati državi vse takse, ki jih ocenjujem na 1000 evrov.

Marketing. Oglaševal bom samo pri prijateljih, ki so mi že dali skupno ceno za televizijsko, radijsko, spletno in oglaševanje v tiskanih medijih v višini 10.000 evrov (k sreči je cena res ugodna, saj običajno toliko stane 30 sedemsekundnih objav na eni TV).

Material. Materiala prvih pet let ne bomo nabavljali. Elektriko in nafto dobimo zastonj - darilo vlade. Rezervnih delov ne bomo potrebovali, ker se ne bo nič pokvarilo.

Cene kart. Minister in "poznavalci" so mi dali misliti, pa sem domislil najbolj pošten model doslej. Cena je odvisna izključno od prevoženih kilometrov. Za zgled sem vzel tako opevano tujino s svojimi kilometri, konkretno Mokrine, ki so največkrat primer dobre prakse. Dnevna karta je 40 evrov. Tam smučar v 8 urah smučanja, če vzamemo, da je štiri ure na žičnicah, štiri ure smuča. Če je njegova povprečna hitrost 25 km/h, naredi 100 kilometrov. Potemtakem stane prevoženi kilometer 0,4 evra.

Upoštevajoč analogijo na mojem smučišču bo dnevna karta stala 16 evrov. Ker vsi ne bodo smučali 8 ur, bomo vsakomur vrnili po 2 evra na nezačeto uro smučanja, če bo kupil dnevno karto. Lahko pa bo kupil urne karte, pri čemer bo vsaka končana ura stala 2 evra. Računam, da bo povprečna cena na letni ravni 12 evrov.

Prihodki. Ker bo moje smučišče tako, kot ga želijo "poznavalci", na njem sploh ne bo čakanja. To dosežemo z izračunom. V nekem trenutku bo pri kapaciteti žičnice 2400 oseb/uro pri trajanju vožnje 10 min na njej 240 smučarjev. Ker je normativ za smučišča, glede na novo tehniko smučanja, 17 smučarjev na hektar, jih bo v istem trenutku na progi največ 340. Oziroma, prodali bomo samo 580 dnevnih kart. Ker bo moje smučišče polno zasedeno sto dni v letu, bo prihodek 100x580x12=696.000. Po plačilu davka 8,5 odstotka pa 636.840 evrov. Letni stroški bodo 655.500 evrov.

Imel bom torej izgubo v višini 18.660 evrov. Pa kako je to mogoče, če pa sem upošteval vsa mnenja in trditve poznavalcev? Morda pa o žičničarstvu ne vedo kaj prida in samo nakladajo?

Potem sem se zbudil in buden premislil. V "sanjski" projekt bi vložil 1,256.000 evrov gotovine, hipoteko na 3/4 hriba, za nadaljevanje naslednje faze mi ne bi ostalo nič lastnih sredstev, le izguba poslovnega leta 18.660 evrov in letna anuiteta 550.000 evrov. K sreči v celem projektu nimam nobenih obresti, nobenih okvar, nobenega vzdrževanja, nobenih energentov, nobenih rezervnih delov, nobene varovalne opreme za delavce, nobenega vodenja podjetja, nobenih plač za delavce, višjih od minimalnih, in nobenih materialnih stroškov, povezanih z delom. Cen si pa ne bi upal dvigniti, ker bi bil razglašen za nefleksibilnega, pa še vsi smučarji bi ušli v tujino, kjer za prevoženi kilometer plačajo manj.

Mislim, da je bolje, da začnem smučati v tujini in se pridružim ministru, "strokovnjakom in poznavalcem" ter solim pamet zaslužkarskim žičničarjem.

Tomaž Šumi, Ljubljana