Deset modernih posameznikov, priključenih na virtualne tehnološke posrednike, se pred pandemsko gripo zateče v opuščeno gledališče, v širše kvalifikative o likih pa se predstava ne spušča, najbrž zato, da ne bi ogrozila ali falsificirala Boccaccia in njegove misli. Tako se druščina znajde na scenografiji, ki jo Miha Knific umesti pod nekakšen razbit vrč z jamskimi slikarijami, temeljni scenski pristop pa je preverjen: zakulisje je razkrito, odrska iluzija razbita, akterji vstopajo v dogajanje po potrebi, sicer ga motrijo z odra. "Ubežniki" nekam brezobvezno preidejo v povzemanje izbranih desetih novel iz Dekamerona, ki kot vzmet "drži skupaj" smisel epizod in motivacij. Toda kako dognati, kam je v predstavi postavljen poudarek? Tako kot iz predstave ni vtisa zmede med liki ne zaradi domnevnega bežanja pred smrtjo ne zaradi "odrezanosti" od sveta, torej od elektrike in polnilcev za mobilne telefone, ne požanje razburjenja niti sklepno razkritje, da so bili le poskusni zajci v rokah resničnostnega poskusa bodoče doktorice. Ta pasivizirano brezbrižna mladina, vmes je tudi študent filozofije v času brez služb za diplomante filozofije, dopušča, da se ji svet dogaja mimo lastne vpletenosti in brez ubadanja z dejstvom manipuliranosti.

Če so zapisani enačaji med verskimi enciklikami 14. stoletja in globaliziranim 21. stoletjem prepoznani kot domislice kratkega diha, pa se kontekst produciranja gledališke zabave ob to ne spotika. Boccaccio nastopi kot nezahtevni kompendij razmerij in razuzdanosti (referenca: pogrošni roman Dekameron v toplicah Fay Weldon, 2007). Predstava narahlo ozvoči tudi razpravo o družinskem zakoniku, česa več od namiga na svoj sistem etike in vrednotenja (ta sledi moralni neobremenjenosti Boccaccia) pa Kobal ne tvega. Dogajanja s kaj malo jezikovne pretanjenosti se oprime vtis samonanašalne arbitrarnosti, kljub igralskim iskram. Razumevanje žanra je zelo odprto, muzikal se zdi bolj pretveza za ustvarjenje hibridne ljudsko-razigrane tvorbe. V združeni vrsti dveh igralskih ansamblov se nekateri, še zlasti Gorazd Jakomini, polno razživijo, energija prizorov variira, močan v nadzirani razposajenosti je Gregor Gruden, pogosto Peter Harl, zavzetost prezence je značilna za Arno Hadžialjević, Tanjo Ribič in Marjuto Slamič (čakra za muzikal je v novogoriškem ansamblu očitno manj izživeta in zato bolj zaznavna). Na sploh se zdi, da glasbeno gradivo Milka Lazarja in songov Mateja Krajnca v izvedbi živega orkestra sedmih vrhunskih instrumentalistov za odrom ne želi preglasiti dogajanja in izstopati.

Je "ideologijo večine" resnično mogoče zadovoljiti s shematičnostjo te vrste? Pričujoči dosežek ob vsem zavedanju specifik razposajenega žanra kaže, da je to pač premalo. Pa čeprav premierski aplavz govori nekaj drugega. Toda to je že popolnoma druga zgodba.