Papirnata lahkotnost ljubezenskih prigod dveh enodejank (Medveda in Snubača) in prve kratke zgodbe (Šale) je v uprizoritvi sporočilno nekoliko obtežena in razpoloženjsko večplastno obarvana z ironizacijskim okvirom druge, Žalosti. V njej osamljeni kočijaž Jon (Miro Podjed) - usodnega pogleda, ker mu je ravnokar umrl sin - v neki noči na zemlji drvi skupaj z naključnimi potniki in se po principu postajne dramaturgije (dramaturginja je Urška Brodar) ustavlja ob fiktivnih pokrajinah posameznih življenjskih utrinkov. V spontanih prehodih igralcev med dramsko in pripovedno perspektivo je izhodiščni žanrski razcep heteromorfne predloge zabrisan in idejno pestro izrabljen.
Vmesne vinjete krajšega uprizoritvenega formata, tudi prostorsko skrčene na med stebre Odrapododrom položeno preprogo, obdano z atmosfersko (zvočno) kuliso (začasnih) statistov, manj pretenciozno segajo pretežno v arzenal z množičnim smehom komunikabilnih klišejev, kot so raba govornega akcenta (v ruščino segajoča dikcija), vključevanje publike, absurdnost dogajanja ali aktualistične opazke. Prej kot zgolj z "zanesljivim" in ritmično še neusklajenim komedijskim produktom režija pritegne v trenutkih neobremenjene zvestobe lastni heterogeni estetski provenienci na liniji Beograd-Praga, ki je pri Zavišiću v multimedijski preferenci poleg gledališke režije razpeta še med film, svetlobno oblikovanje in "lutkarstvo".
Scenografski minimalizem dveh multifunkcionalnih potovalnih kovčkov zajema preproste, sicer danes ne več toliko unikatne kot momentalno poživljajoče slikovite rešitve. Ker so te redkeje kohezivne na nivoju celotnega prizora, toliko bolj neprisiljeno izstopa igrivo spuščanje s sanmi v Šali z otroško nedolžno Ano Ruter kot Nadeždo Petrovno, ki jo zapeljuje med pripovedovalcem in protagonistom energično in suvereno preskakujoči Andrej Murenc, Zavišić pa prizor nadgradi še z umetnijo luči, vrtiljakom poplesujočih barv, ki ob spustu v realnost pritegne občutek nepreklicne minljivosti (ljubezni). Ob črno beli estetiki luči in kostumov (stilizirani in na višji socialni nivo povzdignjeni kostumi so delo Mateje Benedetti), primarno pa zaradi klavirskega podlaganja, ki diktira tempo (skladateljica je Sonja Lončar), ne izostane niti aluzija na gibljive sličice iz sveta filma.
Režijska pravila reguliranja te usodne življenjske igre so vpeta v princip hitropotezne šahovske partije, ki z ostrimi svetlobnimi preobrati spreminja taktiko in znakovne dominante prizorov (v Snubaču poskus medsosedskega snubljenja iz neškodljivega pomenka preskoči v (sodni) zagovor, v Medvedu pa je v razvneti besedni dvoboj z metagledališkimi preskoki naenkrat vključena publika). Situacijski preskoki od igralcev zahtevajo hipne prilagoditve, na težavnem terenu pa se izkažeta zlasti Igor Žužek, od tipskega posestnika premaknjen z mehaničnim smehom ter neinvolvirano, skoraj arogantno porogljivostjo, in Barbara Medvešček kot njegova zasnubljena hči, trmoglava čveka razžaljenega ponosa (oba iz Snubača), pa tudi Vojko Belšak kot nerodno pričakujoči, a načelno obotavljajoči se upnik s streznitvenim izbruhom v luči notranjega monologa (iz Medveda).
