V predstavi tematizirate odnos narava/družba, a na izrazito političen način. To nekdaj filozofsko vprašanje si je zdaj dokončno prisvojila politika: danes je tako varovanje narave kot njeno uničevanje postalo politični program.

Ko sem se odločala za sklop metamorfoz, ki jih nameravam uresničiti v prihodnjih letih, sem sklenila, da bodo družbenokritično naravnane in da bom skozi različne teme poskušala razpirati probleme sodobne družbe. Ta prvi del je posvečen odnosu narava/kultura, drugi bo namenjen odnosu govorica/misel, potem ljubezni/seksualnosti, pa smrti - in končno metafiziki in iskanju tistega onstran.

V prvem delu torej premišljujem o odnosu narava/kultura kot družbenem vprašanju in problemu, in to skozi govorico naravovarstva, ekologije, vegetarijanstva, ki je izšla iz znanstvenih ugotovitev, a je nato zašla tudi v politiko in biznis, s tem pa postala del mašinerije in se tudi sama spremenila v potrošništvo. Ta narava, o kateri se zdaj toliko govori, je namreč po mojem mnenju kultivirana narava, ki jo poskušamo izmeriti, stehtati, spraviti v muzeje, jo razumeti; to je narava kot idila, prijazna narava…

…ukročena?

Da, ukročena. Tudi obsedeno kultiviranje telesa in boj zoper naravne procese spreminjanja in staranja je del te krotitve narave in vsega, kar nam v njej ni všeč. Še vedno pa se bojimo divjine, ki pa ni vsebovana le v naravi, ampak tudi v družbi: če se v divjini bojimo leva, se v kultivirani naravi bojimo prašiča, ki si ga ne upamo več zaklati, čeprav ga radi jemo, družbena divjina pa so nižji socialni sloji, ki jih poskuša vladajoči razred spraviti v neki paket, v rezervate, kjer bi bili ukročeni in mirni.

V čem je bil pri vsem tem navdih prav Ovid?

Njegove Metamorfoze, imenovane tudi poganska Biblija, so ravno tako kolažiranje sodobnosti in preteklosti njegovega časa; v tem je njegov princip pisanja zelo sodoben, odpira pa ravno tako neštete teme, ki me zanimajo, od političnega do etičnega. Vsekakor je Ovid zelo dober navdih za razmišljanja. Po tem, ko sem se odločila, da v prvem projektu osvetlim razmerje narava/družba, sem si za ožjo temo izbrala lov, ki jo je navdihnila časopisna novica o helikopterski nesreči visokih političnih in humanitarnih osebnosti med divjim lovom na zaščitene živali. V njej se lepo kaže to nasprotje med željo po kultivaciji in ohranjanju narave ter med prvinskimi nagoni, ki udarjajo na plan v različnih situacijah kot perverzna želja po presežnem užitku: ljudje, ki imajo že vse, hočejo izkusiti še perverzno slast uboja, ne le muhe in ne le leva, ampak na koncu tudi človeka, gre torej za nekakšen kanibalizem po tistem, ko tudi kaviar ne zadošča več.

Prav današnji lov je nenavadna mešanica primarne želje po zasledovanju in uboju, alibija, da lovci odstreljujejo le bolne živali in s tem koristijo njihovemu ohranjanju, ter visoko ritualizirane, "kultivirane" dejavnosti, polne pravil, obredov…

To drži, mi smo velik del besedila predstave prepisali iz lovskega kodeksa, imeli smo še veliko izvrstnega materiala, a smo ga lahko uporabili le del. Enako je bilo tudi z drugimi temami, z dramaturginjo Bojano Kunst sva naredili selekcijo materiala, tako da je iz končne različice izpadel tudi lovec izpred sto let, ki mu je medved, pred katerim je reševal neko vas v Trenti, odgriznil čeljust. Vsa ta izredno zanimiva zgodba je na koncu ostala zunaj, ker bi predstavo pretirano razvlekli, hoteli pa sva ohraniti tudi univerzalni značaj problematike.

Nit petih predstav bosta torej Ovid in družbena kritičnost - zabavno v predstavi je omenjanje ministrice za obrambo, ki ima tako rada orožje?

Nekaj aktualnih namigov se nam je zdelo potrebnih, sicer pa bo vsak izmed projektov tudi v znamenju enega izmed čutov. Ta prvi je v znamenju okusa, ker gre za vprašanje hranjenja - od tod tematizacija Pavlovega refleksa in razmerja med dražljajem in nenadzorovano reakcijo - in lakote, ki jo vpeljuje zgodba o Erizihtonu, ki je kršil prepoved boginje, zato ga je ta kaznovala z neutešljivo lakoto. Naj je še toliko jedel, se ni nasitil, zapravil je bogastvo, prodal hčer, a ostal lačen, dokler ni na koncu požrl samega sebe. Kar je nekakšen simptom našega časa.

Kako je s postprodukcijo, za zdaj ponovitev ne bo?

Vsaj za zdaj ne, upam pa, da bomo dobili kaj denarja za ponovitve; morda bomo igrali na kakšnem festivalu. Vsekakor bomo posneli film, potem pa bomo mogoče določene dele adaptirali za kakšne druge prostore, na primer za galerije; posnetke bomo dali tudi na internet.