Prvo je verjetno povsem praktično dejstvo, da gre za zajetno delo, težko celih 400 strani. Potem to, da imamo pri njem opravka z izrazito neprehodnim dramskim terenom, ki ga sestavlja ogromno enciklopedičnega znanja, citatov in namigov, ki se nanašajo na področja mitologije, filozofije, alkimije, kemije, botanike, optike, slikarstva, teozofije in celo metalurgije. Pa še to: že po številu strani je jasno, da gre za dramo besed, neprestanega govorjenja in ne dejanj - toda tako hermetičnih stavkov, ki so še najbolj natančnemu bralcu, prevajalcu Darku Čudnu povzročali težave z osnovnimi vprašanji: "Kdo komu kaj reče? Zakaj mu to reče? Komu je izrečena misel namenjena?" in "Kaj izrečeno sploh pomeni?".

V pragozdu besed

V Damask so se letos namenili tudi v Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani. Kako bodo tja prispeli, bomo izvedeli kmalu - na nocojšnji premieri. Na čelu gledališke ekipe, ki se bo prebijala skozi "Strindbergov pragozd", kot ga imenuje dramaturginja Darja Dominkuš, bo stopal makedonski režiser Aleksandar Popovski, sicer stalen gost v slovenskih gledališčih. V glavno vlogo Neznanca, Strindbergovega alter ega, se bo preobrazil Igor Samobor; iskal bo odgovor na večno in vseprisotno vprašanje, ki v Strindbergovih časih morda ni zvenelo tako "zlajnano" kot v današnjem času instantnih samoiskanj: "Kdo sem in zakaj sem?", ali še bolj banalno: "Kaj je smisel življenja?".

Strindberga so posthumno razglasili za vodilno figuro nemškega ekspresionizma, trilogijo, nastalo v letih 1898 in 1901, pa so leta kasneje kot svojo predhodnico prepoznali tudi eksistencialisti in dramatiki absurda. Za razumevanje drame je pomembno razumeti tudi okoliščine, v katerih je nastala, je prepričana Darja Dominkuš, ki je v četrtek dopoldne še vedno držala dramaturške škarje v rokah, saj so tudi po krčenju besedila za 70 odstotkov imeli opravka z več kot tri ure trajajočo predstavo. Trilogija V Damask je namreč nastala po nekajletnem umetniškem molku, ko se je avtor posvečal samo alkimiji, iskanju zlata, in se spopadal s težko duševno krizo. Ne eni ne drugi nalogi ni bil kos. Zlitine, za katero so tedaj verjeli, da bi lahko spremenila svet in obstoječe razredne odnose, ni odkril, doživel pa je težak duševni zlom, prišel na rob shizofrenije in pristal v bolnišnici. Po zdravljenju je napisal "rekapitulacijo osebnega življenja", pojasnjuje Darja Dominkuš, in to mimo vseh tedanjih gledaliških pravil: z vpeljavo sanjske logike, deformacijo stvarnosti ter s pomnoženo in razcepljeno osebnostjo glavnega lika, Neznanca.

Norost in sistematičnost

"Umetniki ljubimo Strindbergovo umetniško norost," se je nad starosto evropske dramatike nekoliko raznežil režiser Popovski. "Takšnih dramatikov ne najdete več, sodobni tako nadzorujejo svoj tekst, da točno vemo, kje naj bi sledil premor, kje pa plosk", pojasnjuje svoje navdušenje. Se je torej pustil zapeljati Strindbergovi blodnjavi, nadrealistični, divji logiki? Sploh ne, se glasi odgovor. Ravno divjost tega besedila terja pragmatičnost, sistematičnost in trezno glavo, "če ne bi vsi skupaj s Strindbergom znoreli!". Le kako drugače iz 400 strani izluščiti samo srčiko besedila in vodilni dramski liniji: to sta intimni odnos Neznanca z žensko, Damo igra jo Barbara Cerar , in interakcija med glavnim junakom in družbo različnih likov, ki pred njega nenehno postavljajo različne dileme, ga porivajo v dvome in nerešljiva vprašanja.

Resne teme, težke misli - in gledalec bi pričakoval težko prebavljiv gledališki zalogaj, če se na odru ne bi takoj pojavil razpoloženi filozofski razcapanec Igorja Samoborja. V rdeči srajci in črni ponošeni obleki, z brki in klobukom, potisnjenim na teme, seje zafrkatnske domislice in bolj spominja na barabinskega Don Kihota kot trpečega mučenca. "Seveda pa to ne pomeni, da miselne barabe ne trpijo še bolj kot tisti, ki nenehno govorijo o trpljenju," pojasnjuje Samobor, ki tokrat opravlja izjemno naporno delo. Tri ure je neprestano prisoten na odru in prehaja skozi skrajna čustvena stanja. Popovski pojasnjuje, da je humorne elemente Strindbergovega besedila poudaril ravno zato, da "ne bi zblazneli od bolečine" v delih, ki Neznaca pahnejo v norost in globok obup zaradi nenehnega izmikanja spoznanja. Sicer si je na trenutke tudi sam dovolil malo Strindbergove blaznosti in je ustvaril nadrealistične prizore z norci, volkodlakom, žensko, ki jaha moškega, ali Damo, ki pri spodobnem srečanju svojega moža in ljubimca odvrže oblačila, ostane v podvezicah in mirno kvačka.

Odrešitev z žensko

Neznanec z avtorjem deli številne biografske podrobnosti, razen ene: razvpite Strindbergove sovražnosti do žensk. Pot v Damask namreč kot edino možnost sprave s svetom ponuja prav ljubezen do ženske. Za Strindberga nenavadno odločitev Popovski razlaga takole: "Če se z nečim tako vztrajno boriš, kot se je Strindberg z ženskami, potem je ravno to, kar ti manjka za ravnotežje s svetom". Najti svojo izpolnitev v drugem, krasno, a ob spoznanju, da je nebo vendarle prazno?

Uprizoritev odpira in končuje ista Neznančeva izjava: "Kakšna šala, če življenje jemlješ resno in kakšna resnost, če se šališ." Po vsej prehojeni poti bomo torej spet samo na začetku? "Prav tako, zato tudi izpostavljam to strašno sodobno in distancirano izjavo. Morda končni odgovor ne obstaja, toda tudi iskanje je zelo zabavno, brez njega smo na koncu koncev le živali," zaključuje Popovski.