Scenarij bi se za Norkring najverjetneje drugače razvil, če bi javni servis izkoristil kapacitete na javnem multipleksu izključno za lastne vsebine in jih ne bi ponudil tudi konkurentom. O tem smo se pogovarjali z zdaj že nekdanjim generalnim direktorjem Norkringa v Sloveniji Christianom Skottunom, ki je kmalu po preklopu svoj položaj prepustil Romanu Šmidovniku. Nekdanji častnik v norveški kraljevi vojski je bil v družbi Norkring pristojen za širitev podjetja zunaj meja Norveške, na področju radiodifuzne industrije pa je aktiven že več kot desetletje.

Osebno se umikate iz slovenskega prostora. Kakšne informacije ste v tem obdobju dobili o slovenskem trgu? Med drugim ste omenili primer Ikee, ki še vedno ni vstopila na slovenski trg.

Namen mednarodnega razpisa za multipleks B je bila vzpostavitev platforme za vse komercialne programe v Sloveniji, s čimer se je odprla tudi možnost tujih investicij na tem trgu. Glede na razpisne pogoje smo predvideli, da bi lahko tudi v Sloveniji zaživelo naše podjetje. V primerjavi z ostalimi trgi Evropske unije predstavljajo tujim investitorjem naložbe v slovenski trg velik izziv predvsem zaradi transparentnosti postopkov, izrazite birokracije, močnega državnega nadzora in jezikovnih pregrad.

Kako ste sami doživeli projekt slovenskega digitalnega preklopa?

Iz političnega vidika je bil to pomemben projekt, iz tehničnega vidika pa je bilo zaznati nekaj pomanjkljivosti. Kot je znano, RTVS ni ugasnila celotne analogne oddajniške mreže do roka, ki ga je sprva določal zakon, čeprav je imela za gradnjo digitalne mreže na voljo štiri leta. Multipleks B dosega več kot 85-odstotno pokritost z le 26 oddajniki, medtem ko RTVS potrebuje veliko več oddajnikov za enak doseg, čeprav je tehnologija podobna.

Kaj so (bodo) gledalci pridobili z digitalnim preklopom?

Če bodo nove kapacitete pravilno izrabljene, lahko digitalna prizemna radiodifuzija ponudi popolnoma konkurenčno ponudbo kabelskemu in satelitskemu oddajanju. Vendar ni prav verjetno, da bi se kaj takega lahko zgodilo tudi v Sloveniji, saj je bila sprejeta odločitev, da se bo omrežje razdelilo na dva multipleksa, s katerima bosta opravljala dva različna operaterja. Še več, en operater, in sicer RTVS, lahko samovoljno upravlja omrežje ne glede na to, kaj bi bilo najboljše za gledalce. Javna televizija ima sedaj na voljo dovolj kapacitet za razvoj novih programov in programov visoke ločljivosti (HD). Kako velik vpliv ima lahko digitalna prizemna televizija, lepo ponazarja primer Nizozemske, kjer je veliko gospodinjstev prešlo s kabelske na prizemno digitalno televizijo, saj je ta brezplačna, v primeru plačljivih programov pa veliko cenejša. Edina slabost digitalne prizemne televizije je pokritost ozemlja z njenim signalom.

Kakšno je vaše mnenje o slovenskem televizijskem trgu?

Načeloma se razvija kot ostali televizijski trgi v Evropi, ki so razdeljeni na satelitsko, kabelsko, plačljivo in digitalno prizemno televizijo. Posebnost slovenskega trga je raven političnega nadzora, ki je po nekaterih podatkih med najvišjimi v Evropi. Druga posebnost je veliko število prosto dostopnih televizijskih programov. V večini evropskih držav je namreč zelo dobro razvita platforma plačljive televizije, ki zagotavlja gledalcem zadostno število privlačnih programov. Veliko število prosto dostopnih programov namreč odmika televizijske ponudnike od ustvarjanja kakovostne vsebine za gledalce k prodajanju oglasnega prostora.

Kako gledate na to, da je multipleks v Sloveniji vzpostavil tudi javni servis? Drugod se za takšne projekte odločajo na primer telekomunikacijska podjetja.

Gre za edinstven primer v Evropi, saj se slovenski javni televiziji dovoljuje vertikalna in horizontalna integracija na trgu. Splošen evropski trend je, da države spodbujajo javni servis, da se osredotoča predvsem na produkcijo kakovostnih programov. Javni servisi zato s prodajo oddelkov (pri nas deluje še vedno znotraj RTVS, op. p.), ki skrbijo za omrežje, investirajo v studie, opremo za produkcijo in arhive. Vse to namreč zahteva več milijonov evrov vložka.

RTVS med drugim ponuja prostor na svojem multipleksu tudi največjim konkurentom na trgu...

To je tudi ena od posebnosti slovenskega trga. Menim, da to ni v skladu z osnovnimi pravili poštene konkurence, saj je RTVS pridobila licenco za multipleks brez razpisa in povsem brezplačno. Nenavadno je, da RTVS ne izkoristi celotnega multipleksa za razvoj svojih vsebin, saj bi večina evropskih javnih servisov z veseljem uporabila vse razpoložljive kapacitete. Ne nazadnje so vsi državljani plačali digitalizacijo, zato si tudi zaslužijo kakovostno in ne povprečno televizijsko vsebino. Slovenski davkoplačevalci sedaj plačujejo za celoten multipleks, RTVS pa uporablja le okoli 40 odstotkov njegovih kapacitet. Za razvoj programov visoke ločljivosti bi lahko uporabila že obstoječi multipleks, želi pa graditi novega, vendar ne za vse državljane. Kot so sporočili, bi lahko ob takšnem scenariju samo 80 odstotkov državljanov spremljalo programe v visoki ločljivosti. Tukaj se mi porajata dve vprašanji: kdo bo odločil, kateri davkoplačevalci si zaslužijo programe v HD-resoluciji, in zakaj bi morali vsi plačevati za to.

Na Norveškem deluje javni servis kot delniška družba. Vas je presenetilo, da je pri nas RTVS še vedno organizirana kot javni zavod?

Norveška javna televizija in veliko ostalih javnih servisov po Evropi so organizirani kot podjetja in ne kot javni zavodi. Ne morem reči, ali je to dobro ali slabo, saj je odvisno od okoliščin in od tega, kaj posamezna država sploh pričakuje od javnega servisa. V Evropi je večina oddelkov javne radiodifuzije, ki skrbijo za omrežje, organizirana v samostojna podjetja, saj se na ta način prepreči vertikalna integracija oziroma favoriziranje ene distribucijske platforme. Ker samo tretjina gospodinjstev v Sloveniji sprejema vsebine RTVS prek digitalne prizemne televizije, se je treba vprašati, zakaj ima slovenska javna televizija v lasti tehnološko platformo, ki je že odigrala svojo vlogo edinega distribucijskega kanala.