O njenem delu je bilo že marsikaj izrečenega, avtorica je prisotna v učbenikih in strokovnih razpravah, raziskane so bile tudi nekatere glavne značilnosti njenega dela, kot so položaj ženske in izključevanje Drugih in drugačnih iz družbe. Zato so se razpravljalci tokrat poskusili osredotočiti na nekatere nove teme, prevladovale pa so raziskave intertekstualnih povezav med avtoričinim opusom in ljudskim izročilom, ki v zadnjem času še posebno odzvanja v slikanicah za odrasle Rdeče jabolko in Katalena, starejšem, a komaj lani objavljenem dramskem besedilu Mrtvec pride po ljubico in njeni najnovejši izdaji, predelavi islandske zgodbe Saga o Hallgerd.
Ljubica, ki odpelje moškega
Neposredno na balade Svetlane Makarovič se je navezal njen pesniški "brat", kot ga je imenovala sama avtorica, pesnik in teoretik Boris A. Novak. Izpostavil je, da Svetlana Makarovič uporablja številne stare in arhetipske baladne forme in motive iz slovanskega in širšega evropskega prostora, a obenem "spreminja centralne dispozitive balade". V njenih baladah so, v nasprotju s klasičnimi, ženske tiste, ki popeljejo moške v "temni onstran", ukinjen pa je tudi "tolažilni predsodek", da so žrtve dobre, rablji pa zli. Tako v njeni najnovejši pripovedki Saga o Hallgerd glavna junakinja na nasilje odgovori z nasiljem in se iz žrtve preobrazi v mučitelja. Razpravljalca so še najbolj zanimale metametrične značilnosti njenega dela. Kot je pokazal z nekaj primeri, sta ritem in oblika avtoričinih balad motivirana pomensko in korespondirata z vsebinskimi poudarki pesmi. Od tod tudi naslov njegovega prispevka, Baladni ritem usode, saj pesnica z različnimi sredstvi, kot sta na primer gradacija in ponavljanje, doseže, da usodo junakov "telesno čutimo", še preden jo izrazi na semantični ravni. Značilnost njenih balad je tudi plesna narava, s čimer se vrača k izvorom balade kot plesne pesmi, pogosto pa jih preobleče v obliko otroških pesmi, kot je na primer odštevanka. Oboje je intuitivno prepleteno z motivi avtoričine poezije, trdi Novak, saj s svojim navideznim veseljaštvom še bolj poudari občutke tragičnosti, smrtnosti in minljivosti.
Marjetka Golež Kaučič je raziskala, kako v avtoričinih radijskih in dramskih igrah ter pripovedkah odzvanjajo motivi slovenskih ljudskih pesmi, ki jih avtorica včasih jemlje le kot navdih, včasih pa skoraj dobesedno citira. Z intertekstualnimi povezavami se je ukvarjala tudi Tadeja Lackner, ki je pod drobnogled vzela Rdeče jabolko, avtoričino interpretacijo pripovedke o Rdeči kapici. Z ljudskim izročilom sta prav tako močno povezana živalski in rastlinski svet, ki imata centralno vlogo v opusu Svetlane Makarovič. Floro in favno v njenih delih je do podrobnosti pregledala, seštela, sistematizirala in celo statistično primerjala Irena Novak Popov, pri čemer je do izraza prišla etična drža avtorice, da so živali človeku enakovredne.
Gašper Troha je izhajal iz dobro znane pesničine izjave, v kateri je prosila literarne teoretike, naj v njeni poeziji nehajo iskati boga, saj tega ni ne v njenih pesmih ne drugod. Sama je brezbožen človek, je izjavila, verjame pa v umetnost, ki naj bi se v njeni poeziji pojavila v podobi zvezde nad goro. Ta simbol je Troha raziskal v Zvezdi in Igli, pesmih o brutalnem in brezizhodnem svetu, kjer vera v umetnost ostaja edina možnost preseganja temačnega tostranstva. Takšno poetiko je primerjal z dramatiko "u fris", ki je nastala v 90. letih prejšnjega stoletja in je ravno tako prikazovala skrajno nihilistično podobo sveta, a je dovoljevala vdore poetičnih pasaž kot zadnjih zagotovil ostanka človečnosti.
Metafizična Sapramiška
Milena Mileva Blažić je z navdušenjem predstavila avtoričina dela za mlade in otroke ter s pomočjo desetih značilnosti njenega mladinskega opusa argumentirala tezo, da gre za najizvirnejšo slovensko avtorico. Med drugim je po mnenju Blažićeve Makarovičeva posebno izvrstna pri ustvarjanju novih domišljijskih prostorov in junakov (kot so na primer Kosovirji ali živalici Ščeper in Mba), uporabi jezika (spomnimo se opičje kletvice "300 darvinov!"), družbene kritike vseh ideologij ter motivno-tematskih prvin, s katerimi je predirala tabuje mladinske literature kot so denimo alkoholizem, kanibalizem, moralna korupcija, motnje hranjenja, kaznovanje otrok s hrano, politika, samomor, spolnost in celo striptiz.
Z avtoričinim opusom za otroke se je ukvarjala tudi Mateja Pezdirc Bartol, ki je pod drobnogled vzela Sapramiško, morda najbolj znano otroško delo Makarovičeve, ki v postavitvi Lutkovnega gledališča Ljubljana doživlja svojo 1500. ponovitev. Razpravljalka je raziskala Sapramiškine prehode iz medija v medij - iz slikanice v gledališko predstavo in slušno igro, na kratko pa se je dotaknila tudi "božjega", ki, po že omenjenih besedah pesnice, naj v njenem delu ne bi obstajalo. Toda rešitev Sapramiške, ki po hudih preizkušnjah zagrize v prazen lešnik, leži prav v metafizični instanci, mišjem strahcu, ki priskoči na pomoč v zadnjem trenutku in zagotovi srečen konec pripovedke. In kaj se zgodi, če pravljico beremo kot odrasli in ne zaupamo metafiziki? Ostane nam prazen lešnik ali - nič, odgovarja razpravljalka.
Gregor Pompe in Katja Mihurko Poniž sta se ukvarjala z manj raziskanimi platmi avtoričinega ustvarjalstva. Prvi z muzikalnostjo njene poezije in uglasbitvami njenih del, druga pa z igralskim ustvarjanjem Svetlane Makarovič, ki se je začelo na spodbudo Jurija Součka in z besedami, da je "ravno dovolj čez les, da bi lahko bila igralka".
Na simpoziju je bila prisotna tudi Svetlana Makarovič, kar je obljubljalo možnost dragocene interakcije med avtorico, razpravljalci in občinstvom. Na žalost je kakršna koli razprava izostala, čeprav je bila predvidena v programu. Razlog za to je že kronično pomanjkanje kulture predstavljanja prispevkov na simpozijih. Čeprav je imel vsak razpravljalec na voljo predvidenih 20 minut, je časa za predstavitve skoraj zmanjkalo, saj so le redki spoštovali časovno omejitev, nekateri pa so s svojimi prispevki celo krepko segli čez uro. Morda bi bilo zato v prihodnje smotrno poudariti, da med predstavitvijo neke teze na simpoziju in integralnim branjem znanstvenega dela vendarle obstaja določena razlika.