Iz neškodljivih pomenkov o renovaciji hiše, dobrih starih časih, nori mladosti in življenjskih obetih pada na ramena prisotnih vse težja eksistencialna zavest. Drobci življenjskih usod so mapirani v mehanični ustroj kolesja, ki izpljune vaške posebneže, alkoholike, "candre" in samomorilce. Kljub generalno nekoliko situacionističnemu pogledu, ki zacementirano gleda na posameznikovo usodo že v zibki, pa ni vzdušje nič kaj deprimirano, ampak predstavljeno povsem faktično in brez olepšav, skoraj kot znanstveni kuriozum.
Ambivalentnost občutij se poraja kot odziv na sam tekst, ki menjava perspektivo gledanja iz subjektivnega v objektivno, največkrat pa celo zlije obe v paradoksalnosti osebne tragedije znotraj absurdnega ustroja sveta. Uprizoritev se tako domiselno izogne poenostavljenemu žanrskemu predalčkanju in se z mozaičnim markiranjem odmakne stran od enoumnega spremljanja predstave. Zatakne pa se pri ostrem preskakovanju likov med jezikovnimi registri od dialekta in žargona do splošno pogovornega jezika ki se niti v danem kontekstu ne zdi primerna rešitev, predvsem pa pretirano blokira sicer zelo plastično igralsko naselitev cele ekipe.
Osebice so postavljene na monumentalno prizorišče v improvizirani vaški mikrokozmos. Prostorska (in tudi časovna) dilatacija se sicer konceptualno smiselno vklopi v podobo (še dodatno) pomanjšanih malih ljudi, ki se jim ne uspe prav udomačiti in s svojimi parcialnimi problemi učinkujejo kot (kostumografsko ruralni) tujki v velikem svetu (stilizirana scena Janje Korun), obenem pa iz kolosalnosti v vsakdanjost pronica bolj temeljna metafizična dimenzija.
Prizorišče odigravanja lokalnih interesov, v katere se je bolj po naključju priženil, prevzame na svoja pleča Branko Šturbej igralsko celostno razpoložen v razponu od zategnjenosti do mejnih izbruhov in zbeganosti kot "birt" v obračunu s pripadniki vaške srenje oziroma nepremakljivimi branilci konvencionalne morale brez smisla za humor (policist Iva Bana, sodniška snaha Marijane Brecelj, mešetarski zet Valterja Dragana in njegova obrekljiva žena Maje Končar). Njegov ženski protipol je natakarica Sandra (Nataša Barbara Gračner), ki kot temni angel usode ali odmev preteklosti skuša pokončno vračati udarce. Ironično je vsak upor že vkalkuliran v sistem na koncu se zdravljeni alkoholik/gostilničar zgrudi mrtvo pijan kot odmev usode zapitega prijatelja iz začetnega prizora v avtentični preslikavi Janeza Škofa.
Uprizoritev večidel ohranja zvestobo tekstu z zgolj minimalnimi (mestoma premalo odrezavimi) odmiki prefinjeno speljanih interpretacijskih nians. Sicer v natančnem in pozornem režijskem branju in zanesljivem igralskem vodenju ostaja prepoznaven Korunov mojstrski pečat, ki v upodobitev preudarno uvaja metaforične spoje iz besedilne partiture in jih odmeva v kompleksnejšo asociativno mrežo, stkano iz emotivnega, atmosferskega in vizualnega potenciala, vselej z vzvratnim učinkom na gledalca.
