In to ne kakršne koli piščali: gre za replike neandertalčeve piščali iz jame Divje babe I, ki jih je izdelal Dimkaroski. S tem kot poustvarjalec dokazuje tudi funkcionalno vrednost tega inštrumenta in tako potrjuje tezo arheologa dr. Ivana Turka, da je najdba res glasbilo neandertalčevih rok ter, po arheoloških izračunih, celo najstarejše glasbilo na svetu.

V glasbo vstopate in jo opazujete na veliko različnih načinov - kot izvajalec, ustvarjalec in tudi teoretik. Kaj je za vas glasba?

V glasbi me zanimata kreacija in izraz, in to je mogoče doseči na vseh področjih ustvarjalnosti, tudi če vzamem za izhodišče neandertalčevo piščal. V izziv mi je živeti in razmišljati v tem času, hkrati pa se čim bolj približati sporočilu časa, v katerem je neko glasbeno delo nastalo, k čemur dodam še lastno poustvarjalnost. V operi sem denimo sodeloval v več kot 350 različnih operno-baletnih delih, od zelo klasičnih do zelo modernih. Interpretacije so odvisne od dirigenta, same skladbe, zvok nasploh pa je misterij, ki je prelep in je odvisen od sozvočja, ki nam odpira duhovne vertikale. Te višine so nam pravzaprav neznane, globino doživetja pa iščemo v sebi, in zvok je ob tem lahko navdih. Kljub prehojeni kilometrini mi je glasba še vedno neznanka. Nikoli mi recimo ne bo jasno, kako lahko "g" ton, ki ga lahko sicer elektronsko izmerimo, enkrat pri meni vzbuja veselje, drugič pa žalost. Tudi drugi pravijo, da si zastavljajo podobna vprašanja. Iz tega sklepam, da nosi glasba v sebi pomembno planetarno sporočilo.

Lepo se je ukvarjati z glasbo, čeprav to mentalno, intelektualno delo ni bilo nikoli na pravi način ovrednoteno. Toda treba je stremeti h kakovosti, četudi smo prvi hip nerazumljeni, in se truditi tudi za tiste, ki jih narava ni obdarila z umetniškimi veščinami. Biti glasbenik je poslanstvo, brez zvoka si ne predstavljam sveta. Z glasbo tudi osnovne funkcije sporazumevanja, kot so besede, zvenijo jasneje. Sicer pa glasba ne potrebuje besed, v zvočni mavrici je že vse povedano. Opera je recimo najbolj kompleksna kulturna animacija mentalnega in duhovnega dosežka človeka.

Neandertalčeva piščal, ki je predmet vašega poglabljanja, je doživela več arheoloških interpretacij. Kaj dodajate k tem raziskavam?

Želim potrditi tezo arheologa dr. Ivana Turka, namreč da je najdba iz Divjih bab dejansko piščal, torej glasbilo, in da je produkt človeka. Ne strinjam se z eno od tez, tako imenovano tafonomsko tezo, da je glasbilo nastalo slučajno, kot tudi ne s tezo, da so luknje v njej nagrizle zveri. V razporeditvi luknjic na kosti mladega jamskega medveda, torej glasbila iz Divjih jam, sem odkril tonski sistem to pa je bistvo glasbila. Menim, da je bilo glasbilo narejeno z določenim namenom, kajti velikost ustnika odgovarja velikosti ustnic človeka, velikost same kosti je prilagojena dlanem, razmaki med luknjicami pa ustrezajo prstom. Da to dokažem, sem najprej izdelal trideset lesenih in koščenih replik, danes jih imam že več kot sto. Poskuse sem delal tako, da sem premikal luknje ali jim spreminjal velikost, kajti vse to vpliva na zvok oziroma funkcionalnost inštrumenta, in ugotovil, da je oseba, ki je inštrument izdelala, poznala njegov globlji pomen. Prišel sem do fosilne kosti jamskega medveda iz iste jame in istega obdobja, to se pravi, da je tudi moj inštrument, na katerega igram, iz istega sedimenta kot original, ki je star od 55.000 do 65.000 let. Morda je moje glasbilo celo še starejše kot sama najdba. Rekonstrukcija piščali, ki jo imam jaz, je do sedaj najboljši približek originalu.

O tem ste spisali tudi znanstveni prispevek. Kje ste ga že predstavili?

Prvič sem svojo rekonstrukcijo mednarodno predstavil decembra lani v Berlinu, in sicer na povabilo predsednika konference slovenskega svetovnega kongresa za Nemčijo dr. Boštjana Dvoráka. Svoje ugotovitve sem predstavil v katedrali sv. Elizabete, tam so bili tudi različni strokovnjaki. Najprej sem demonstriral zvoke narave in enostavnejše ljudske melodije, ob čemer so bili nekoliko pasivni, ko pa sem odigral Odo radosti in Bachove teme, so se navdušili. Na piščal pogosto igram klasično glasbo tudi zato, da govorim razumljiv glasbeni jezik. V klasični glasbi so tudi pravila bolj stroga, zahteva večjo pripravljenost izvajalca. In tako lahko brez težav dokazujem tehnične zmogljivosti inštrumenta, recimo da lahko igram v pentatoniki, da lahko v zaporedju odigram kar dve oktavi in pol, v prepihovanju pa celo tri oktave in še več, kar je tudi obseg pikola, flavte. Na to piščal lahko igram vse, kar omogoča tudi sodobni inštrument.

V kratkem bom imel ponovno predstavitev v enem izmed berlinskih muzejev. Imel sem že 25 predstavitev tudi po Sloveniji, žal pa menim, da bi se morali pristojni bolj zanimati za promocijo tega projekta. Dlje od obljub na ministrstvu za kulturo nismo prišli, zagotovo pa bi bilo treba narediti kaj več za afirmacijo te najdbe, ki je še vedno največja arheološka najdba pri nas in ki jo zdaj hranijo v Narodnem muzeju.

Za piščal je bilo napisano krstno delo že leta 2003, ko so bili pri nas Svetovni glasbeni dnevi. V mistični sobani Predjamskega gradu ga je odigral muzikolog dr. Drago Kunej.

Da, tako dr. Kunej kot tudi dr. Mira Trlep Omerzel sta že pred menoj raziskovala neandertalčevo domnevno piščal, toda menila sta, da se jo uporablja obratno, kot jo zdaj uporabljam jaz. Kot glasbenika me je njuno raziskovanje že prepričalo, da je najdeni artefakt glasbilo. Takrat sta namreč že domnevala, da gre za piščal, prav ta domneva pa je potem vznemirila tudi mene, ki sem takrat tudi preizkušal to piščal.

Sam sem pozneje dokazal, da gre res za glasbilo, kar sem evidentiral tudi na DVD, z Radiom Slovenija pa sem posnel tudi 120 minut arhivskega materiala različnih zvokov, ki dokazujejo tehnično zmogljivost in spektakularnost tega inštrumenta. Vokalna skupina Pella mi pomaga poudariti tudi simbiozo med človekom in predmetom oziroma glasom in inštrumentom.

Menite, da današnji človek podcenjuje intelektualne sposobnosti neandertalskega človeka?

Da. Mislim, da neandertalčeva piščal ni bila samo nekakšen signalni inštrument; neandertalec je bil globlje naravnana oseba, kot velja prepričanje. Za signalizacijo lahko tudi vpijemo, tolčemo ali ropotamo, ne potrebujemo tako kompleksnega inštrumenta, kot je ta. Ne trdim, da je neandertalec igral zelo zapletene skladbe, imel pa je možnost velikega (tehničnega) obsega zvokov, glasbenega izraza. Sploh ne vem, od kod prepričanje, da so bili primitivni: premena možganov so imeli večja kot mi, manj so onesnaževali naravo in bolj živeli v simbiozi z njo, niso dodatno povzročali globalnih kriz, ne nazadnje so morali znati preživeti in kar 230.000 let obvladovati evropski kontinent. Ko danes delam replike, že na začetku potrebujem vrtalnik za luknje, potrebujem avto, da se odpeljem po les za glasbila, potrebujem nož, brusni papir, elektriko. Mislim, da so tudi oni izdelovali lesene inštrumente, seveda z bolj preprostimi pripomočki, denimo s kostjo; recimo bezeg, ki je znotraj votel, je obstajal že takrat, in ne vem, zakaj bi si ga za glasbilo izmislili šele mi. Ne nazadnje so bile tudi sekire, ki so jih izdelali v prazgodovini, iz bezga, luknjo pa so napolnili s kremenčevim peskom.

Inštrument je zelo arhaičen, saj drugačen tudi ne more biti, toda dokler ne najdemo starejšega glasbila od tega, je ta piščal nedvomno mama glasbil. Dejstvo, da je bilo ravno pri nas najdeno najstarejše glasbilo, ni samo bogastvo Slovenije, ampak ima vrednost svetovne dediščine, ki se je moramo zavedati in jo na pravi način ceniti.