V Koncertu za violino in orkester v a-molu Aleksandra Glazunova je Leticia Munoz Moreno pokazala ambivalenco v kakovosti, ki pa se je na koncu obrnila v prid glasbenici. Njena igra je bila ne prav malokrat intonančno nezanesljiva, prepotrebne osredotočenosti pa ji je zmanjkalo še v pasažah in hitrejši figuraliki. A medtem ko se ji je izmuznil tehnično-oblikovni izvedbeni moment, je violinistka v glasbo posegala s svojskim barvanjem glasbene tvarine in Koncert Glazunova zaobjela z očarljivo tonsko prisotnostjo.
Na začetku smo poslušali novo skladbo Ptič samoživ Dušana Bavdka. Delo je med letošnjimi filharmoničnimi novitetami prav gotovo najprepričljivejše, a to zaradi neobetavnih naročniških ambicij ustanove pravzaprav ne pove veliko o novi Bavdkovi glasbi. Skladatelj v svoji simfonični skici spretno razmesti harmonske zgoščenine in sprostitve in glasbo zanimivo spelje h končnemu koralu. Bolj kot morebitni plahi namigi na brucknerjevska trobila so noviteto s Šostakovičevo polovico koncerta povezali zgledno pripravljeni solisti.
V tej sezoni je Orkester Slovenske filharmonije dosegal nesluteno visoko stopnjo zvočne kulture in George Pehlivanian se je tako vrnil na solidno orkestrsko osnovo ter jo izkoristil bolje kot nekateri drugi gostujoči dirigenti. Znova smo se srečali z njegovo interpretativno osebnostjo - Pehlivanian je v preteklosti ničkolikokrat razkril sebi ljubi "modus operandi", monstruoznost velikega zvoka, izvabljanje gole orkestrske moči, tudi bučnosti. V Simfoniji št. 10 Dmitrija Šostakoviča mu je bila poznana navada v pomoč, posebno v drugem stavku, v katerem je z zvočnim razgrajanjem kar upravičeno segel preko orkestrske virtuoznosti do ekstazne blaznosti. Pehlivanian je trdnejše dirigentsko dejanje opravil v prvem stavku, mogočni izjavi Šostakoviča - razglabljajočega simfonika. To je pač glasba, ki si želi in ki mora spregovoriti, kar je svojevrstno protislovje, saj je Šostakovič partiture zapisoval prav asketsko, skorajda brez navodil in pojasnil v maniri Mahlerja in R. Straussa. V okostenelih suhih linijah so veliko delo opravili in tako glasbeno zaživeli vsi solisti med pihalci, v tretjem stavku pa tudi vedno zanesljivi hornist Andrej Žust. Pehlivanian je k skladateljevim tematskim mislim, širnim gradacijam in stopnjevanjem prvega stavka z lastnimi drobnimi poudarki v frazah dodal še kako svojo besedo, stavek pa z veliko pozornostjo zaokrožil v celoto oblikovnega loka. Šostakovičeva Deseta je po introspektivnem prvem stavku stekla v orkestrskem muziciranju pravih zvočnih razmerij in dimenzij, svoje skrbi in spoznanja je izrekala prej s trpkostjo kot s priostreno začinjeno artikuliranostjo histeričnega glasbenega praznovanja, Pehlivanianu pa ponudila dovolj priložnosti za dokaz, da se njegov dirigentski ego v Šostakovičevem simfonizmu počuti posebno dobro.
