Zadnikar je spiritus movens Defonije. Je dolgoletni kulturni aktivist, organizator, prepotrebno kritično pero. Svoje dni je poučeno in nazorno pisal o klasični glasbi. Danes ga kot promotorja novih muzik tare vprašanje, kako bi v svojstvenem jeziku v petih vrsticah zgostil napoved defoničnega koncerta in se pri tem znebil vseh odvečnih pridevnikov, pisanja hagiografij.

Miha, ali potrebujete objave o Defoniji v dnevnem tisku za dokazovanje dejavnosti na razpisih ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana?

Ja, tudi in predvsem. A zmerom v javno dobro in da kaj sporočim.

Kdo izmed članov strokovnih komisij za glasbo na MK in MOL je v zadnjih desetih letih prišel na koncerte Defonije?

Se je zgodilo, da so na koncert prišli Katerina Mirović, Viva Videnović, Igor Bašin... Drugih ni bilo zapaziti.

Kakšen je položaj Defonije znotraj kompleksa Metelkove?

Ima tovariško, tehnično in kadrovsko podporo, obenem pa povzroča nekaj nelagodja, ker je tako "posebna" kakor tudi "navadna". Poudariti velja, da sem v klubu Gromka notranji ud, član kolektiva, kar pomeni, da mi je prihranjena klasična ekonomska napetost med programom in točilnim pultom, ki pesti toliko kolegov in kolegic doma in na tujem. Sicer pa rad programsko in slogovno zmedem občinstvo.

O kakšni zmedi govorite?

O zmedi v sami recepciji defoničnih koncertov, pa tudi v širini ponudbe, saj gre ta od avant jazza k elektrofoniji, elektroakustiki, priredimo tudi noise, hard core koncert... Ni nam tuja niti tako imenovana sodobna klasična glasba... Vesel pa sem, da se je z leti oblikovalo trdo jedro, skupina, ki sicer ni ne vem kako velika, a rada sprejema Defonijo kot koncept.

Kje pa vidite Defonijo v slovenskem kontekstu oziroma, ali jo sploh kaže opazovati v njem?

Ne, to je nepotrebno. Bolj nujno je, da jo gledamo v razmerah prostrane Metelkove in širnega sveta in da so tovrstne reči podprte na mestni in državni ravni za tisti denar, kjer ni treba imeti nikakršne slabe vesti. Prvič zato, ker se ta denar dobro in pravilno obrača, drugič zato, ker ne gre za velike vsote. V slovenskem prostoru se vedem sestrsko do sorodnih dejavnosti v Cankarjevem domu, Cerknem ali Mariboru.

Glava in motor Defonije ste deset let. Kaj je prinesla v ta prostor? Konec leta 1999 ni bil ravno dober čas za klubske kulture, ki bi dajale novo muziko.

Začetna nuja je bila precej institucionalno obarvana. V tistem času sem že pet let delal Kino-uho v Slovenski kinoteki. Kot staremu metelkovcu in nekomu, ki ga zanima "posebno" kulturno področje, mi je ta dimenzija manjkala. Delovanje v javnem zavodu je bilo sicer privlačno, toda potreboval sem protipol, da bi se lahko s pridom učil na obeh straneh. Šlo je za povezovanje svetov.

Takrat je prišlo do bizarnih reči, denimo, očitali so mi vnašanje metelkovskih vsebin v Kinoteko. Obratnega očitka ni bilo nikdar. Treba pa je obnoviti, da je Andrej Morovič leta 1999 prišel do mene z idejo, da bi se delalo klub z vsakdanjo dejavnostjo. Defonija je sprva stekla kot sukanje plošč, kot četrtkov dogodek, kjer smo se zbirali in imeli poslušalnico. Delovanje v javni inštituciji s tehnično-računovodskim zaledjem je bilo zame prelagodno. Potreboval sem stik z načinom dela "naredi sam" - "do it yourself" (DIY).

Ali ga lahko v tem primeru prevedemo v sintagmo s historičnim podtonom - partizanski način bojevanja?

Zagotovo. Po drugi strani bodo mladi punkerji, ki tole berejo, skočili v zrak in oporekali, češ kako lahko govoriš o DIY, če pa jemlješ denar od mesta in države.

In kakšen je vaš odnos do javne podpore tovrstnim dejavnostim?

Popolnoma čist. Morda zveni oholo, ampak če gre denar za dobre stvari, zakaj ga ne bi vzeli? Podobno velja za medije: zakaj se ne bi v njem pojavil, če imam kaj pametnega povedati, pa četudi je ta medij kadrovsko-moralno tačas že propadel?

So javna sredstva zadostna?

So in niso. Smo na stalni pozitivni ničli in velikokrat krmarimo improvizirano. Sreča je, da je dejavnost na Metelkovi napol legalizirana, tako da se da številne stvari izpeljati tudi malo drugače. Reciva, v Kinoteki sem leta in leta muzičistom odpiral začasne davčne račune, da smo jim sploh lahko nakazali honorar v tujino - denarja kratko malo niso mogli prejeti takoj po nastopu, kot se šika.

Ali ima Defonija glede na gostoljubnost in programski profil ugodnosti pri tujih glasbenikih, ki jih gosti?

Ima. Z leti se je med njimi razširil dober glas o prostoru in o humani organizaciji. Vedo, da so plačani, pogoščeni, kot je treba, da niso del glasbene industrije in da se bodo na Metelkovi lahko pogovarjali o marsičem. V glavnem delam neposredno s samimi muzičisti in ne barantam. Takoj povem, ali lahko delamo koncert ali ne. Običajno spuščajo honorarje za nastope pri nas za četrtino, celo tretjino.

V primerjavi z drugimi glasbenimi zvrstmi je to široko defonično področje vseh novih, improviziranih, nojzerskih, elektrofonih in opozicijskih muzik cenovno ugodno, ne?

Saj so na tej sceni tudi korifeje, zvezde. Ceneje je, ker glasbeniki vedo, da morajo igrati v živo na najrazličnejših prizoriščih. Nekaterim je igranje v klubu po nastopu v sterilnih muzejskih ali koncertnih prostorih olajšanje oziroma dodaten izziv. Tovrstne muzike niti ni možno delati igrati, organizirati z mislijo na dobiček; seveda je v igri tudi denar, a ta ne sme biti primarna stvar. Na sceni je močna zavest, da drugače ne gre. Zato improvizatorji občinstvu dajejo vtis nenehnega iskanja. Tudi če so v igri klišeji, zaznaš osnovni nagib po preseganju klišeja. Pri tem ni nepomembna vloga "sounda". Zasedbe na njem gradijo in hočejo zveneti drugače. Defonija spoštuje tako muziko kakor sound - opažamo, da sta ti dve stvari šli marsikje vsaksebi.

Pa sva spet tam: zakaj slovenske skupine ne zvenijo tako, da raje ne rečem, da zvenijo "prazno"?

Nimajo kilometrine, ne soočajo se s somišljeniki. Redko zahajajo na koncerte nove muzike. Tudi če te muzike poslušajo doma, o čemer dvomim, verjetno posnetek ne daje osnovnega vzgiba k smiselnosti tega početja. Rahlo prehitevajo po desni. Opažam, da imajo mladi muzičisti zelo dobro opremo na tako imenovanih jam sessionih, a kaj, ko so ti regresivna zadeva. Naši bendi in glasbeniki odražajo še en splošen problem. Na odru se ne znajo poslušati. Med gostovanji ljudi iz tujine vedno občudujem, kako se med seboj poslušajo in kaj vse slišijo, medtem ko naši ne. Z redkimi izjemami. Kilometrina pri glasbenikih je "work in progress", priznati si je treba, da se boš učil do konca življenja.

Naj dodam štorijo. Pred mnogimi leti so člani tedaj dovolj intrigantnega domačega benda Miladojka Youneed takoj na začetku pogovora izdavili: "Mi smo the best." Take izjave od defoničnih muzičistov verjetno nikoli ne bomo slišali.

Prav gotovo ne. Slišal pa sem že hudo kritičnost do kolegov, ampak podkrepljeno, argumentirano. Recimo, Michel Doneda o Kenu Vandermarku ne bo rekel, da oni nima pojma, ampak kot kolega pihalec na njegovo igro gleda drugače in to tudi naravnost pove - njemu in nam. Na tej sceni se ohranja posebna diskretnost. Ni opravljanja, cenenosti. Niti na odru je ni, improvizacija zahteva neko celostnost, drug pristop do življenja in dela. Včasih je zaznati kvečjemu nekaj jadikovanja, da niso toliko cenjeni kot drugi. Verjetno to pride z leti nastopanja pred občinstvom.

Če se malo vrnem, med defoničnimi glasbeniki je tudi neki zadržek do klasične srenje; začudenje, kako je možno, da so glasbeniki študirali in tehnično popolno obvladujejo svoj instrument, pa ne znajo improvizirati. Vtis je celo, da klasična srenja odigra napisano, pa pri tem ne zmore in ne zna misliti muzike, je pred odigranim nima v glavi: Zakaj je treba to narediti tako in ne drugače, zakaj zazveneti tako in ne tako...

Po desetih letih stikov z vrhunsko novo muziko na Defonijah bi nekdo vendarle pričakoval, da se bo zgodil preboj tudi pri domačih glasbenikih, na domači sceni, pa se ni.

To je najhujša frustracija. Defonije imajo boljše kritiško in strastno poslušalsko zaledje kot preboj v sfero muziciranja. Je sicer nekaj glasbenikov, na primer Tomaž Grom, ki pa tudi po svoje in uspešno organizirajo lastno početje. V prezaposlenosti pa se težko srečamo. Napočil je čas za plediranje za poenotenje, k neki gildi ali asociaciji, ki bo združevala gostovanja, igranja in seveda tudi vzgojo in izobraževanje.

Ravnokar ste sredi doktorskega študija. Obdelujete glasbeni sistem in sistem razmišljanja Anthonyja Braxtona, kajne?

Zanima me njegov miselni princip, njegova bazična antropologija glasbe. Je intriganten kot glasbenik in kot mislec. Izumil je svoj jezik tako v glasbi kot v teoretskem pisanju in to me iritira. V njegovem svojstvenem besednjaku, v teh grozdih, vidimo, kako so zadeve ozgodovinjene, tudi kje mu spodleti, ravno tako kot v teh živih muzikah.

Profesor Braxton je lahko zgled tega, kar bi bila tudi Defonija, z večno dilemo, ali je jazzar, skladatelj, improvizator, vrhunski instrumentalist...

...hkrati pa tudi človek, ki redno bere dobre časopise, knjige, je poučen, zanimata ga svetovna politika, stanje stvari. Ja, še več je takih - lahko rečem, da so defoniki dovolj dobro izobraženi in obenem sproščeni ljudje. S tem, da ima Braxton posebno srečo, da je izjemno bogato dokumentiran.

Kako ocenjujete stanje našega glasbenega žurnalizma?

Vedno sloni na posameznikih, kot v pričujočem dnevniku. Odkar je propadla Muska, opažam, da še tam, kjer bi lahko kaj izzivalnega prebral, pri ekipi večinskih medijev ni več nekdaj obvezne osnovne radovednosti, razgovorov o vsebinah, kritike kulturnih politik... Precej mučno je tudi prosjačenje za neobhodne objave - svet je žal obrnjen na glavo. Svetla izjema ostaja Radio Študent z zvedavo in dovolj široko glasbeno redakcijo. Obče stanje pa je precej kaotično. Pred leti so kulturi povsod vehementno dodali popkulturo, ampak je šlo za takojšen nesporazum, po katerem smo jaz in meni podobni padli v luknjo, kajti prej preozki kulturi se je pridružil zožen pop. Defonično povedano, sam nisem niti v kulturi niti v popkulturi.

Kako skozi prizmo metelkovske izkušnje ocenjujete današnjo kulturno politiko?

Moti me zmes kaotičnosti, ki prihaja z ministrstva in iz mesta. Ne vedo, kaj bi podpirali, kam bi se usmerili. Hkrati pa je to pomešano z absolutno hierarhizacijo: literatura in teater imata veliko več prostora kot kaj drugega. Glasba je nekje daleč spodaj, pa še pri tej sta prva konservatorijska glasba in estrada. Javni zavodi so marsikdaj precenjeni. Moti me zastarela delitev po umetnostnih praktikah, ki naj bi po nekem mitu konstituirale državo ali kaj. Naj se že odločijo, kaj bodo podpirali in naj vsaj odkrito povejo: podpiramo samo literaturo in teater. Pa naj vsaj na tistih poljih postorijo kaj korenitega. Ampak tega ne naredijo, ker je vse ustrojeno po sistemu "najboljših na vasi". Ne morejo podpirati zadeve, ki bi zaštrlela v globalnem merilu in bila "trademark" okolja, regije, države. Bližnja Avstrija ali daljna Norveška sta lahko lepa zgleda za odnos do raznorazne muzike na vseh ravneh.

Kar se Metelkove tiče, bi rad povzel, kar se nama je z Bratkom Bibičem izcimilo v nekem pogovoru glede tega, kaj naj bi bila heterotopija Metelkove: da je to vse, kar je med intelektualiziranjem in žurom "na prvi beat". Pri muziki, ki jo privabim, je veliko prav tega, vmesnega.