Konvencionalni nabor komplikacij zaradi različnosti obeh medijev olajša odvijanje filma v pretežno bližnjem planu in statičnem kadru. Podrobna psihološka študija, ki jo takšen pristop nakazuje, je kot nalašč za gledališko uprizoritev, nadaljnjih groženj nedosegljivosti igralskih bravur pa se ta otrese že z golim transponiranjem v gledališki total, saj ob pomoči prepoznavne scenografske komponente Marka Japlja v moderni stiliziranosti pridobiva pridih monumentalnosti.
Jesenska sonata je zgodba o hčeri, pastorjevi ženi, in materi, slavni koncertni pianistki, ki s svojim prihodom na prizorišče zakonskega tihožitja odpre prehod v preteklost, polno potlačenega otroškega resentimenta in nepotešene želje po materinski ljubezni, ki ji čustveno invalidna karieristka poskuša odgovarjati z umestitvijo v njej edini poznani način dojemanja - torej muzikalni. Tople in umirjene jesenske barve župnišča tako postopoma napolnjuje hlad spomina in zatajevanega hrepenenja, ki v obliki komplementarnih azurnih prebliskov (oblikovalec svetlobe je Andrej Hajdinjak) in nadrealnih glasbenih utrinkov (avtor glasbe je Aldo Kumar) v zloveščem pričakovanju pripravlja neizogibno.
Čeprav je po aktualnosti tematike obdelava družinske drame večno hvaležno gradivo, ji Pipan ponudi avtorsko odločno, premočrtno in sveže branje teksta tudi na ravni vsebine: z dramaturško izčiščenim branjem in (ritmičnim) zakoličenjem pomenskih struktur, odločilnim tudi po zastavitvi lika hčere: Pia Zemljič, novopridružena članica celjskega ansambla, jo vzpostavi v stvarnem, mestoma resigniranem odnosu do življenja, ki omogoča hipno sestavitev tudi ob popolnem čustvenem razsutju. Ob začetni neposrednosti, celo odrezavosti, njene terjatve učinkujejo kot taktično psihološko drezanje v hladni oklep matere, ki se skriva za igralskimi preoblekami tokrat Lučke Počkaj in se ji le v redkih trenutkih nepripravljenosti spodmakne nadzor do histeričnega izpada (prispevek filmske ekipe Janeza Lapajneta ostaja prezentna ponazoritev tako njenega načina eksistence kot prosojne projekcije persone, kakor tudi materinskega ideala, ki zakriva komplekse hčera).
Enakovredna prezenca obeh ju slednjič tudi kot vizualni ekvivalent povzdigne iz parcialnosti družinske travme v vse prečloveško nezrelost in verižno neopremljenost za spopadanje z življenjem. Kljub temu Krivda ki jo v svoji mentalni in fizični nemoči pooseblja druga hči, Helena Barbare Medvešček , prenesena na raven občečloveškega, celo religioznega (čeprav na tem mestu že nevarno posega v harmonično konsistentnost celote), ostaja nepomirjena odločilni rez nemožnosti očiščenja potegne (kljub nedoraslosti in zato diplomatski opotekavosti) mož oziroma zet Bojana Umka njena resnica pa zakrčena v kratkih, a markantnih prikazih bojev z artikulacijo.
Aktualna uprizoritev je tako predvsem analitično premišljena vkomponiranost igralskih, glasbenih in svetlobnih prvin v večdimenzionalno pomensko strukturo, ki se interpretativno razmahne kot rezultat precizne in celostne obravnave teksta s pomočjo povečave implicitno prisotnih potez Bergmanove bio- in bibliografije.
