Minuli konec tedna je preživel v Ljubljani in Postojni kot gost festivala Filmska fabula, njegov obisk pa je organiziral naš Media desk. V kavarni Kinodvora je prejšnji četrtek z njim potekal pogovor na temo Čemu je namenjen scenarij in zakaj prav na njem temelji pridobivanje denarja za film.

Ker je vprašanje neizogibno, začnimo kar z njim: ste že videli film Avatar?

Da, sem.

Ima dober scenarij?

Ne, daleč od tega.

Kaj so njegove slabosti?

Avatar je dogodek, ne pa film, vsaj ne resen. Je film za otroke, predvidljiv, z zelo površnimi liki. Veliko ljudi meni, da so mainstreamovski filmi pač takšni, a se ne strinjam. Poglejte Spielberga, njegovi liki so kompleksni, pa vseeno snema uspešnice. Cameron tega talenta pač nima. Že scenarij Titanika je bil popolnoma zanič.

Ali med gledanjem filmov vedno že analizirate scenarije?

Vsakič znova se zalotim, da med gledanjem berem kar scenarij, čeprav to počnem manj obsedeno kot včasih. Zanimivo, več profesionalnih izkušenj kot imam, lažje se "odklopim" in lahko tudi uživam med ogledom. Res pa je, da filme pogosto pogledam dvakrat, šele drugič z bolj profesionalnega stališča.

Ste kompulziven gledalec?

Niti ne, gledam zmeraj manj filmov. Všeč mi je, če lahko s filmom živim, nočem jih le konzumirati. Filmu rad pustim čas, da se v meni usede in zaživi, ali pa tudi ne.

Je za dobrega scenarista nujno, da gleda veliko filmov in jih ob tem tudi analizira?

Ko v delavnicah vprašam, kdo je že prebral petdeset scenarijev, ne dvigne roke nihče. V literarne delavnice pa pridejo ljudje, ki so v življenju prebrali na stotine knjig. Dober scenarist ne postaneš samo z gledanjem, brati moraš tudi scenarije. Dandanes, ko je vse na internetu, je to preprosta, brezplačna, a pomembna vaja. Pisateljske sposobnosti bistveno izboljšaš že z analitičnim branjem scenarijev. V delavnicah mi marsikdo reče, da je to tako dolgočasno. In tega ne razumem, saj ne moreš postati scenarist, če ti je zoprno branje scenarijev.

Filmske predloge dobite v različnih fazah - končane, kot sinopsise ali scenoslede. Obstaja splošno pravilo, kdaj je neki scenarij v težavah?

Nimam izdelane metode, kako prepoznati težave. Gre v glavnem za intuicijo. Ni generičnih težav, razen seveda, če gre za komedijo, pa že scenarij ni niti malo smešen. Vsak kontekst ima svoje težave.

V uvodu v svojo knjigo Scenarij - nevaren podvig omenjate, da je scenarij po formi precej predvidljiv, skoraj matematičen…

Če scenaristiko primerjamo s poezijo ali prozo, ki dovoljujeta popolno svobodo, ima res več tehničnih, mehaničnih zahtev. Pri scenaristiki se je treba držati določenih pravil, strategij. Obstajajo seveda tudi eksperimentalni filmi, vendar še nisem prebral eksperimentalnega scenarija. Kako bi bil na primer videti scenarij za film Notranje zadeve (Inland Empire)? Ali za Eraserheada, če smo že pri Lynchu. Pa vendar so ti filmi zelo močni. Scenarij mora - ob kreativnosti - ustrezati določenim kriterijem.

V scenarije ste prirejali tako romane drugih kot lastne ideje. Kaj vam je ljubše?

Izvirne zgodbe. Pri tem gre za tvojo idejo, za užitek pripovedovati lastno zgodbo. Sicer pa je zanimiva tudi adaptacija, saj moraš pri tem že dano zgodbo vzeti za svojo. Adaptacija je umetnost, pri kateri se pojavi veliko težav - običajna je ta, da se scenarist preveč oklepa izvirnika. Pri filmih, kot je Harry Potter in podobnih, to ni pomembno, saj je skrivnost v marketingu. Pri manj znanih knjigah pa bi svetoval, da na knjigo kar pozabiš. Prebereš jo, izvlečeš bistvo in jo odložiš. Arturo Ripstein je nekoč dejal, da mora biti, ko adaptira, zvest filmu, ki ga ustvarja, ne knjigi, ki je napisana.

Znani ste kot tisti, ki ga je treba poklicati, ko je scenarij v težavah. Potovali ste po vsem svetu, pomagali pri tujih scenarijih, razvijali lastne, živeli v Južni Ameriki in Evropi, vaš film so producirali celo v Senegalu, veliko ste v jugovzhodni Aziji… Glede na to, da se ukvarjate s scenariji z različnih koncev sveta, so v njih navzoče različne mentalitete in težave, ali pa je globalizacija pogoltnila lokalne teme in vsi "gledamo iste filme"?

Zanimivo vprašanje. V bistvu imajo ljudje po vsem svetu podobne težave. Vendar je veliko specifičnih kulturnih, zgodovinskih, kontekstualnih razlik med državami. Globalizacija ne pomeni, da povsod pripovedujemo iste zgodbe - to bi najbrž pomenilo hollywoodske. Globalizacija pomeni, da odkrivamo, kako mislijo in čutijo ljudje na drugem koncu sveta. V Aziji je recimo izguba časti pomembnejša kot izguba denarja, ljudje naredijo zaradi tega tudi samomor. Povprečnemu Američanu se to zdi bedasto, za film pa je to lahko močan trenutek. Univerzalnost pomeni, da bomo zgodbo Azijca povedali na tak način, da bomo mi razumeli, zakaj je izguba časti zanj tako pomembna. Mislim, da je težava pri globalizaciji to, kdo jo določa. Kajti kaj pomeni globalizacija? Da je McDonald's lahko v vseh mestih in državah sveta ali da lahko mi vsi jemo hrano iz različnih držav? To je zame prava globalizacija - a na delu je tista prva. In enako je v filmski industriji.

Za vas kot script-doctorja je najbrž koristno, da poznate različne kulture in s tem vidite različne scenarije iz različnih perspektiv. Ali vam to pomaga pri reševanju težav v scenarijih?

Zame osebno je to prijetno. V službenem smislu pa to pomeni, da moram vedno znova prilagajati gledišče. Pri delu v Afriki in v vzhodni Evropi ne moreš uporabiti enakih analitičnih in kreativnih orodij. Ne prilagajaš se le temu, da je en scenarij afriški, drugi pa iz Latinske Amerike, prilagoditi se moraš tudi zato, ker gre za dva različna človeka. Dober svetovalec je prožen in dober poslušalec. Kaj je bistvo scenarija, kaj skuša ta povedati.

Zadnje desetletje se na Zahodu vedno manj govori o scenaristu samem, v ospredju je "paketni koncept": scenarist, producent, zvezde in režiser, ki so že v osnovi vezani drug na drugega. Kako to komentirate?

Kakovost filmov pada - v smislu dobrih scenarijev. Kar nekaj krivde pade prav na te paketne ponudbe: če je namreč vse drugo dobro, potem se na scenarij požvižgajo. Veliko delam v Španiji: tam je trend takšen, da pride s paketom že izdelana tudi marketinška strategija. In po navadi je ta veliko bolj dovršena kot scenarij! Prodajajo zrak, nekaj, kar ne obstaja!

Delujete kot svobodnjak. Kako na Zahodu sploh prodaš scenarij brez agenta?

To je anglosaksonski sistem. V Franciji, ki je filmsko prav tako zelo razvita, veliko znanih avtorjev nima agenta, ker to pač ni del kulture in imajo raje osebni stik. Gre za različen koncept: v Hollywoodu je scenarist razumljen bolj kot tehnično osebje, lahko je zelo kreativen, a je vseeno le orodje. V Franciji pa hočejo vsi imeti osebni stik, ne gre le za pogodbo.

Kakšen je aktualni trg za svobodne scenariste? Revija Variety je že leta 1991 pisala, da se bodo studii vedno bolj koncentrirali le na naročene projekte.

Ja, to je Hollywood, preostanek sveta pa je nekaj drugega. Iskreno vam govorim, bil sem v indijskem Bollywoodu in tam številni ljudje iz industrije Toma Cruisa sploh ne poznajo! Njihovi zvezdniki namreč zaslužijo trikratnik Cruisovega izkupička, ampak to je spet ločen sistem z ogromnim trgom. Težava, ki jo imamo mi, je ta, da jemljemo Hollywood kot vzorčni model. Ampak takoj ko ga poskušajo drugi kopirati, jim spodleti. Prav zato morajo biti evropski filmi evropski. Lahko so seveda tudi komercialni, a če jih naštejemo nekaj, ki so doživeli mednarodni uspeh, vidimo, da so vsi zelo "lokalni": Življenje drugih, Nikogaršnja zemlja, Zbogom, Lenin! - to so evropski filmi. Takoj, ko bi radi imeli akcijsko kriminalko ali pa ZF-film, pa je jasno, da so Američani najboljši, ker to znajo in imajo denar, da jih naredijo dobro.

Na vaši spletni strani je rubrika "honorar" precej nedoločena. Je torej vse stvar pogajanj?

Absolutno. Bolj mednarodno kot je področje dela, bolj je treba prilagajati tarife. Če me želi producent najeti kot pisca pri neki banalni zgodbi, ki me ne zanima ne kot filmarja ne kot človeka, je cena zelo visoka. Če pa pride producent z majhnim, zanimivim, neodvisnim filmom, sprejmem tudi veliko nižjo plačo. Zato nimam agenta, biti hočem elastičen. Včasih sprejmem nižje plačilo iz prestiža, ker se mi zdi, da je zame osebno koristno, da se moje ime pojavlja v povezavi s kakovostnim projektom. Variirajo pa tudi tarife med državami, saj so finančne danosti različne.