S tem je seveda nastala bistvena sprememba, pritajilo se je vprašanje, kaj je Vianu znotraj teksta pomenil lik ženske, ki je na ljudi učinkovala tako, da so ob pogledu nanjo okameneli, in kdo naj bi bil Perzej, ki ji je odrobil glavo. Igra se je spremenila v muzikal, zanjo je glasbo napisal Mitja Vrhovnik Smrekar, pesmi pa izvrsten prevajalec besedila Primož Vitez.

Sama vsebina je preprosta in komična, s tipičnimi elementi prevar, zamenjav, pomot in razkritij: ljubosumni mož Anton Vidmar (Vladimir Vlaškalič), ki sledi svoji ženi Luciji (Mateja Pucko), pride k ljubimcu Francu Bukovcu (Tadej Toš)... Tukaj pa običajni trikotnik odpove, saj žena moža vara z njegovim privoljenjem, zaplete se le, ker se ne drži dogovora, da lahko ima ljubimca le šest mesecev. Tako ima enega in istega ljubimca kar šestnajst let, ta pa vsakih šest mesecev menja identiteto, si z operacijami spreminja videz in tako zadosti moževemu pogoju. In pravzaprav se zadeva zares zaplete šele, ko začne žena z novim ljubimcem Stojanom (Miha Bezeljak) varati tudi ljubimca....

Kaj torej na odru narediti s tem nekoliko posodobljenim in rahlo na glavo obrnjenim komedijskim vzorcem, v katerem je mož prostovoljni rogonosec zato, ker lahko le nesrečen upa na ustvarjalni navdih za roman, ki ga piše? Ko torej postane tako karikatura tradicionalnega moškega in tradicionalnega prevaranca kot tradicionalnega umetnika, ki ustvarja skozi trpljenje?

Taufer se odloči za udarni glasbeni začetek, v ozadju odra je bend, pevka, Lucija, pa takoj napove svoje seksualne apetite; kasnejši glasbeni vložki so bolj "meditativne" vrste, moški v tej igri imajo očitno težave.

Dogajanje se nato seli v ospredje odra, v Stojanovo stanovanje, kjer Franc, ves v povojih od zadnje operacije, burleskno prevrača kanto za smeti, ki mu jo podstavlja konkurenčni ljubimec Stojan (mojster migljanja z nožnimi prsti), kamor pritavata obupani mož in na koncu še žena, besede se vsipale zdaj v staccatu, zdaj v norem drncu. Igralci (ki so hkrati tudi izvrstni glasbeniki, še posebno Puckova in Toš) svoje vloge igrajo dobro, tisto, kar jih mestoma preveč približuje vaudvillski plaži, je predvsem spogledljiva komičnost tam, kjer bi moralo humorno izhajati iz dobro nadziranega absurdnega, nadrealističnega, iz tistega Vianovega duha, ki je prestopniški, ne pa samozadovoljno malomeščanski. Dialoška preigravanja nekje na sredini izgubijo ritem in postanejo repetitivna, kakšna dodatna črta v besedilu bi to razvlečenost morda odpravila, pevski vložki so ob dobrih besedilih glasbeno rahlo trivialni. Tudi banalna luč in scenografija (Branko Hojnik) ter stereotipna kostumografija Nine Jagodic (moj bog, a je mogoče iz slovenskega gledališkega fundusa zadnjih trideset let izvleči kaj drugega kot to rdečo (ali belo) marilynovsko obleko, ki jo slovenski scenografi in režiserji očitno še vedno razumejo kot vrhunec seksapila?) odrski atmosferi seveda nista v pomoč. Tako se zdi vse skupaj le še ena Tauferjeva igra v nizu podobnih.