Državni zbor bo zdaj razpisal 60-dnevno javno obravnavo zakona, ki je po besedah okoljskega ministra Karla Erjavca kompromis med stroko, naravovarstveniki in razvojnimi potrebami lokalnih skupnosti, zato pričakuje živahno in polemično razpravo. Erjavec ima tudi skrito željo: »Zelo lepo bi bilo, če zakon sprejmemo v letu 2010, saj Slovenija predseduje Alpski konvenciji in bi bila to pika na i predsedovanju, ko namenjamo posebno pozornost varovanju Alp.«
Osrčje TNP se umika iz naselij
Novela zakona o Triglavskem narodnem parku ne spreminja zunanjih meja edinega narodnega parka v Sloveniji, ki je velik skoraj 84.000 hektarjev. Bo pa po novem razdeljen na tri in ne več na dve varstveni območji; prvo in drugo bosta v osrednjem delu parka, tretje pa na robnem. Poleg tega se meja osrednjega območja TNP z novim zakonom umika tja, kjer ni naselij. Sedež uprave TNP naj bi z Bleda, ki ni v TNP, preselili v občino Bohinj, po oceni, zapisani v predlogu zakona, pa naj bi ta manever stal od tri do štiri milijone evrov. Vendar minister Erjavec meni, da selitev ne bo imela finančnih posledic za proračun, saj naj bi objekt na Bledu prodali, s kupnino pa zgradili novega v Bohinju. Ker pa so stavbo na Bledu obnovili tudi z evropskimi nepovratnimi sredstvi, bi Slovenija utegnila imeti težave z evropsko komisijo, če kupnine ne bi porabili za enak namen.
Martin Šolar, direktor Triglavskega narodnega parka, meni, da predlagani zakon o TNP ni idealen, priznava pa, da so rešitve v njem v izhodišču takšne, kot so jih zagovarjali na strokovni ravni. Hkrati opozarja, da zakon parku nalaga številne nove obveznosti, zato upa, da bo država zanje zagotovila denar, sicer ga ne bo mogoče izvajati. Šolar tudi ugotavlja: »Lokalne skupnosti bi rade imele čim liberalnejšo ureditev, nevladne naravovarstvene organizacije pa so za ortodoksno strogost. In če s predlaganim zakonom niso povsem zadovoljni ne eni ne drugi, je kar dober.«
Naravovarstveniki so se vdali v usodo
Naravovarstvenica Marjeta Keršič Svetel opozarja, da je predlagatelj zakona javnosti predstavil, da gre za kompromis med ohranjanjem narave in razvojem lokalnih skupnosti. »Gre torej za mnenje, da je ohranjanje narave v nasprotju z razvojem, kar ne drži. Razvoj je mogoč le, če bomo ohranjali naravo,« je prepričana Keršič-Svetelova. Po njenem gre predlagani zakon o TNP v povsem drugo smer. »Zato imamo pač asfaltirane proge po vsej Pokljuki, ki so ponoči razsvetljene, dobili bomo ogromen stadion v Planici in tek ob luninem svitu v Tamar. Skratka, čim več infrastrukture, tem boljše. Ta zakon pomeni, da ne bomo več imeli nečesa, kar se po mednarodnih strokovnih merilih imenuje narodni park. Glavna žrtev te nesreče pa bo slovenska prihodnost, saj gre za proces, ki ne pozna vrnitve,« ogorčena ugotavlja Marjeta Keršič Svetel.
Priznava, da so se nevladne organizacije glede edinega narodnega parka v Sloveniji vdale v usodo, saj na zakon ne morejo več vplivati. »Morda se bomo pred glasovanjem v državnem zboru poskušali pogovoriti še s kakšno parlamentarno skupino in tako preprečiti še hujše nesreče, ki se utegnejo zgoditi v parlamentarnem postopku. V državnem zboru so namreč župani zelo vplivna skupnost, v kateri velja nenapisano pravilo, da podpreti varstvo narave pomeni uničiti lastno občino,« je kritična Keršič-Svetelova. Po njenem mnenju pa so imele občine na območju TNP že zdaj priložnost za razvoj, a pristojni niso ukrenili ničesar, da bi to izkoristile.
