Ali povedano še bolj nazorno, invalid je vsak dvanajsti državljan v naši državi. Razlogov za invalidnost je mnogo, prav tako različnih oblik invalidnosti ter različnih življenjskih usod, ki stojijo za njo. Zelo majhna, a za prepoznavnost naše države izjemna skupina invalidov so tudi vrhunski športniki invalidi, ki jim je namenjen ta sestavek.

Odnos do invalidnosti in invalidov

Splošno poudarjanje pozitivnega odnosa družbe do invalidov je že kar nekaj desetletij eno temeljnih načel in tudi vrednot demokratičnih in k doseganju splošne blaginje usmerjenih sistemov. Skrb za problematiko invalidov je tako razumljena kot eno od pomembnih področij širšega javnega interesa in s tem tudi odgovornosti struktur oblasti zanjo. Vrednotno zreli, napredni in ozaveščeni sistemi na invalide ne gledajo več kot zgolj na "predmet" lastnih politik, temveč jih jemljejo kot aktivne "subjekte", ki enakovredno in enakopravno neinvalidom sooblikujejo družbeni in tudi politični vsakdanjik. Na temeljih takšnega pristopa so bili sicer postopoma, a zanesljivo normativno opredeljeni številni pravni akti tako na ravni držav kot tudi mednarodnih ter naddržavnih struktur oblasti. Z izjemo nekaterih držav Južne Amerike, afriškega ter azijskega kontinenta so bile zato vzpostavljene posebne politike do invalidov, ki s svojimi ukrepi posegajo na številna področja družbenega delovanja, od zdravstvenega do zaposlovanja, izobraževanja, kulture in športa. Osnovane so na temeljnih vrednotah enakopravnosti in solidarnosti, ki se kažejo skozi načela, kot so spoštovanje dostojanstva, razlik, sprejemanje invalidnosti kot dela človeške drugačnosti, humanost, polna in učinkovita participacija ter vključenost invalidov v družbo.

Prikazanemu podoben normativni okvir velja tudi za našo državo. Podrobnejši pregled obsežnega nabora različnih pravnih aktov, ki se neposredno ali posredno nanašajo na odnos do invalidov v Sloveniji, kaže, da je država sprejela več kot dvesto različnih pravnih aktov, ki se na zelo različnih področjih družbenega delovanja opredeljujejo do invalidov in uvajajo tudi različne vrste ukrepov za njihovo delovanje v družbi. Med njimi strateško zelo pomembno, predvsem pa celostno čezsektorsko vlogo prevzema vladni Akcijski program za invalide 2007-2013. Glavni namen programa je z različnimi ukrepi in v neodvisnosti od vzrokov in vrst invalidnosti spodbujati, varovati in zagotavljati polnopravno in enakovredno uživanje človekovih pravic za invalide ter spodbujati spoštovanje njihovega dostojanstva na vseh področjih človeškega življenja. Konkretnih ukrepov oblasti za doseganje navedenih namenov je več vrst, usklajeni so z aktualnimi mednarodnimi smernicami, utemeljeni pa na načelih zagotavljanja najširših možnih priložnosti in integracije invalidov.

A pravo podobo stanja razmer omogoča šele vpogled v dejanske, vsakodnevne izkušnje z (ne)izvajanjem črk na papirju, in tudi ta se lahko bistveno razlikuje glede na posamezno področje družbenega delovanja. V tem prispevku je razgrnjena podoba odnosa, ki ga imamo v naši državi do športa invalidov in, še konkretneje, do vrhunskih športnikov invalidov.

Kdo so vrhunski športniki invalidi

Status vrhunskega športnika je v Sloveniji mogoče pridobiti na podlagi doseženih rezultatov na največjih športnih tekmovanjih. Danes je po podatkih aktualnega Seznama kategoriziranih športnikov skupaj 4542 vrhunskih športnikov, ki se glede na kriterije za kategorizacijo uvrščajo v kategorije svetovnega (najvišja po pomembnosti), mednarodnega, državnega ter mladinskega razreda. Pred 1. januarjem letos je bila ta številka za 45 športnikov nižja, saj se vse do tega datuma doseženi športni rezultati športnikov invalidov pri dodeljevanju statusa vrhunskega športnika niso upoštevali. Danes je torej v Sloveniji 45 vrhunskih športnikov invalidov, od tega trije vrhunski športniki v svetovnem razredu (63 vrhunskih športnikov neinvalidov), 31 v mednarodnem (396 neinvalidov) in 11 v državnem razredu (1838 neinvalidov). Ti športniki so od osamosvojitve dalje s pomočjo svojih trenerjev ter spremljevalnih ekip samo na paraolimpijskih igrah osvojili 19 medalj, od tega tri zlate, sedem srebrnih in devet bronastih.

Šport invalidov

Slovenija je leta 1998 s sprejemom zakona o športu ter dve leti kasneje s še vedno aktualnim nacionalnim programom športa ter ratifikacijami vseh ključnih mednarodnih pravnih aktov na normativni ravni izkazala in tudi vpeljala šport invalidov v širši sistem športa v naši državi. Šport invalidov je razumljen kot "dejavnost invalidov vseh starosti, ki se prostovoljno ukvarjajo s športom", pri čemer nacionalni program športa odnos do invalidov razume kot "eno od meril demokratičnosti in humanosti vsake družbe", ki se na primeru športa lahko kaže skozi "primerno športno dejavnost uspešne revitalizacije in resocializacije invalidov, športni dosežki pa omogočajo posamezniku tudi pestrejše in bogatejše življenje". Šport invalidov je (poleg športne vzgoje, rekreacije, kakovostnega in vrhunskega športa) opredeljen kot posebno področje javnega interesa tako na ravni države kot tudi lokalnih skupnosti. Država z zakonsko zavezo zagotavlja javna sredstva za sofinanciranje vsebin, povezanih s športom invalidov, kjer v teh okvirih še posebej izpostavlja gradnjo in ureditev športnih objektov in naprav za invalidne osebe, ohranjanje gibalnih sposobnosti, zdravje, revitalizacijo, resocializacijo, razvedrilo in tekmovanje invalidov, ki se prostovoljno ukvarjajo s športom.

Dodatno normativno težo vsemu že izpostavljenemu je slovenska vlada na polju športa invalidov dodala še v že omenjenem Akcijskem programu za invalide 2007-2013. V okviru devetega cilja - zagotavljanje sodelovanja invalidov pri športnih in rekreativnih dejavnostih - se je namreč zavezala k zasledovanju sedmih ukrepov, ki vključujejo izobraževanje, usposabljanje, spodbujanje športnega tekmovanja in dejavnosti, gradnjo ter prenovo športnih objektov, prilagojenih invalidom, ter statusno-pravno izenačevanje športnikov in športnikov invalidov.

Pravzaprav je naša država kljub številnim izjemnim in svetovno odmevnim dosežkom slovenskih športnikov invalidov šele s sprejemom te zadnje zaveze prvič eksplicitno izpostavila enakopravnost vrhunskih športnikov invalidov tako v dojemanju njihovih dosežkov kot tudi v formalnem statusu. Na tej osnovi je tako Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez (OKS-ZŠZ) kot krovna športna organizacija v državi in tudi kot eden od nosilcev akcijskega programa v sodelovanju z Zvezo za šport invalidov Slovenije - Paraolimpijskim komitejem Slovenije (ZŠIS-POK) pripravil že omenjene prve kriterije za kategorizacijo vrhunskih športnikov invalidov, na podlagi katerih so se športniki invalidi glede na svoje tekmovalne rezultate končno lahko uvrstili v različne kategorije vrhunskega športnika. Z izpolnjevanjem kriterijev za kategorizacijo so tako vrhunski športniki invalidi izpolnili pogoje države, medtem ko nosilci vladnega akcijskega programa (ti so ministrstvo za šolstvo in šport, ministrstvo za zdravje, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, OKS-ZŠZ, univerze, fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, fundacija za šport ter invalidske organizacije) svojih obveznosti do športnikov invalidov še vedno ne izpolnjujejo.

Na podlagi sprejete vladne zaveze se namreč z izjemo omenjene kategorizacije na normativni ravni ni spremenilo prav veliko. Pripravljena ni bila nobena novela zakona ali vsaj nacionalnega programa za šport, ki bi v poglavjih, namenjenih vrhunskemu športu, pravno pojasnila osveženi in razširjeni status vrhunskih športnikov invalidov. Seveda zato tudi ni bilo treba preoblikovati letnega finančnega načrta države za izvedbo javnega športnega interesa, niti ustrezno finančno ovrednotiti novopridobljenih pravic vrhunskih športnikov invalidov. Slednje je na zelo nazoren način videti v letnem finančnem načrtu ministrstva za šolstvo in šport, ki za šport invalidov namenja skupno okoli 0,1 odstotka celotnega proračuna, namenjenega za izvajanje javnega interesa v športu (zgolj v opomnik: šport invalidov je zakonsko opredeljen kot eno od petih področij javnega športnega interesa v državi). Konkretno to znese 48.050 evrov za leto 2009 oziroma 60 odstotkov zneska, ki ga je država v tem letu namenila le za programe boja proti dopingu v športu.

Iz proračunskih postavk tudi ni mogoče razbrati, koliko, če sploh kaj denarja je v postavki za vrhunski šport namenjenega vrhunskim športnikom invalidom. Ko želimo s podrobnejšim vpogledom v finančne postavke in ob hkratnem poznavanju normativno dodeljenih pravic in dolžnosti vrhunskih športnikov (ne) invalidov prepoznati višino finančnih sredstev, namenjenih za šport invalidov in vrhunski šport invalidov, se pravzaprav vse bolj približujemo coni somraka. Iz nobenega od normativnih aktov, ki jih je doslej sprejela naša država, namreč ni natančno razvidno, kako in v kakšnem razmerju država sploh razume različna področja in vsebine v okviru športa invalidov.

Tako se pri športu invalidov "v isti koš" meče tudi vse tiste oblike športa in športnega udejstvovanja, ki se jih v primeru športa neinvalidov na normativni ravni med seboj loči. Prav tako zbode v oči, da v sedemnajstčlanski sestavi strokovnega sveta za šport, ki je najvišje strokovno telo vlade za odločanje o strokovnih zadevah v športu ter za strokovno pomoč pri sprejemanju odločitev in pripravi predpisov, ni niti enega samega predstavnika iz vrst športa invalidov. In končno, po obstoječi pravni ureditvi niti krovna organizacija za šport invalidov ZŠIS-POK nima pristojnosti za sprejemanje tistega dela pravil, ki bi se nanašala na šport invalidov.

Vrhunski športniki invalidi in njihove bonitete

Čeprav so se obveznosti vrhunskih športnikov invalidov na primeru kategorizacije izenačile z drugimi vrhunskimi športniki in čeprav se prvi, tako kot tudi drugi, vse od osamosvojitve dalje udeležujejo vseh treh vrst najpomembnejših športnih prireditev, pa to, kot že nakazano, ne velja tudi za bonitete, ki izhajajo iz naziva vrhunskih športnikov.

Nesporna in hkrati edina boniteta, ki so je deležni vsi vrhunski športniki, če le zaprosijo zanjo in ne glede na status (ne)invalidnosti, je odobritev prispevkov države pri sofinanciranju različnih vrst zavarovanj. Pri vseh drugih vrstah bonitet, namenjenih vrhunskim športnikom (ne)invalidom, pa je dojemanje bonitet že precej bolj nejasno. Tako so vrhunski športniki invalidi sicer na papirju deležni bonitete štipendiranja, ki pa je ne izkoriščajo, ker zanje v primerjavi z drugimi podobnimi ukrepi pomoči, ki jih ponuja naša država, ni stimulativna. V primerjavi z vrhunskimi športniki neinvalidi so invalidi omejene bonitete s strani države deležni pri povračilu stroškov za priprave in nastope na največjih športnih prireditvah. Letno jim je v te namene povrnjenih 15 dni priprav in nastopov na paraolimpijskih igrah, za iste namene pa je vrhunskim športnikom neinvalidom po merilih iste države namenjeno povračilo najprej za dve leti pred nastopom na olimpijskih igrah in nato še za najmanj 30 dni priprav na leto. Prav tako je vrhunskim športnikom invalidom, ki tekmujejo v paraolimpijskih športnih panogah, povrnjen strošek za 10 dni priprav za evropska in svetovna prvenstva, hkrati pa je vrhunskim športnikom neinvalidom v olimpijskih športnih panogah za isti namen povrnjenih najmanj 15 dni priprav. Gledano z vidika proračunskih postavk so ti zneski v primeru financiranja priprav in tekmovanj vrhunskih športnikov invalidov vzeti iz postavke za šport invalidov, pri vrhunskih športnikih neinvalidih pa iz postavke vrhunskega športa.

Naprej, v javnosti zelo odmevna pravica oziroma ukrep zaposlovanja vrhunskih športnikov v državni upravi ne velja tudi za vrhunske športnike invalide. V kriterijih za oblikovanje prednostne liste kandidatov športnikov in trenerjev za zaposlovanje v državni upravi, ki jih je sprejel Odbor za vrhunski šport pri OKS-ZŠZ kot organ, ki ima pristojnost sprejemati tovrstna pravila na področju vrhunskega športa, je v nasprotju z vsemi aktualnimi mednarodnimi smernicami čim večjega zaposlovanja invalidov eksplicitno navedeno, da se pri izboru kandidatov za zaposlitev v državni upravi "ne upošteva športnikov invalidov in miselnih iger" ter, dalje, da se pri tem ne upošteva "trenerjev športnikov invalidov in miselnih iger". V tej luči je verjetno usoda petih vrhunskih športnikov invalidov, ki čakajo odgovore na vložene prijave, žal tudi že znana.

Daleč največja diskriminacija pa se vrhunskim športnikom invalidom dogaja v primeru nagrajevanja za dosežene vrhunske športne rezultate. Šele po igrah v Pekingu so bili trije dobitniki paraolimpijskih medalj in njihovi trenerji prvič v zgodovini naše države deležni denarne nagrade za dosežene rezultate, a zgolj polovičnega zneska, saj jih je za dosežene rezultate nagradila le država, ne pa tudi OKS-ZŠZ.

Najbolj sveža v tem "paketu" nagrajevanja vrhunskih športnikov je bila realizacija sklepa vlade z dne 15.10.2009 (nesporno daleč po sprejemu akcijskega programa in kategorizacije vrhunskih športnikov invalidov), na osnovi katerega je minister za šolstvo in šport 30. oktobra 2009 priredil sprejem 21 športnikov, na katerem je podelil prav toliko "enkratnih denarnih nagrad športnikom, ki so v zadnjih letih osvojili medalje oziroma dosegli vrhunske športne rezultate na olimpijskih igrah in svetovnih ter evropskih prvenstvih v tistih športnih panogah oziroma disciplinah, ki so na rednem programu olimpijskih iger, s čimer so odlikovani športniki nad pričakovanji prispevali k prepoznavnosti Republike Slovenije". Med nagrajenimi seveda ni bilo niti enega vrhunskega športnika invalida, čeprav so samo na paraolimpijskih igrah v Pekingu 2008 osvojili tri medalje. V pojasnilu na to odločitev, ki ga je po tem dogodku pridobila krovna organizacija športnikov invalidov ZŠIS-POS, je ministrstvo izvedeno potezo potrdilo, "krivdo" za to dejanje pa pripisalo kriterijem za izbor, ki so jih pripravili na Odboru za vrhunski šport pri OKS-ZŠZ.

Vrhunski športniki invalidi in njihova usoda v Sloveniji

Športniki invalidi, še posebej vrhunski, mednarodnega dneva invalidov v opisanem stanju razmer ne morejo razumeti kot praznika, ampak prej kot poziv, da si morajo izboriti pravice, ki jih sicer že imajo, a so žal v mnogih primerih zgolj mrtva črka na papirju. Znašli so se v širšem sistemskem mozaiku dvoličnosti in zaslepljenosti, ki je tudi posledica nezadovoljivega sodelovanja, nerazjasnjenih medsebojnih pristojnosti pristojnih institucij, od državnih do športnih. In če želijo z lastnim umom in dejanji premagati ustvarjeno stanje, potem bo za začetek dovolj, da se poglobijo v zapisana temeljna načela in strategije, jih skupaj premislijo, domislijo in razdelajo v smeri, ki bo vrhunskim športnikom invalidom končno poleg dolžnosti, ki jih morajo izpolnjevati, da lahko pridobijo takšen status, omogočila tudi pravice in predvsem bonitete, ki izhajajo iz tega.

Takrat bomo tudi na eni strani tisti državljani, ki opisane razmere opazujemo "od zunaj", lahko z večjo gotovostjo trdili, da živimo v vrednotno "zdravi" družbi. In šele takrat bodo tudi vrhunski športniki invalidi dobili priložnost, da bodo lahko samostojni, da ne bodo odvisni zgolj od dobre volje in razumevanja svojih družin in prijateljev, da jim za vrhunske dosežke, ki jih večina nas "navadnih smrtnikov" ne bo sposobna doseči nikoli, ne bo treba leta živeti na meji ne le minimalnih standardov za preživetje, ampak tudi pod standardi temeljnega vrednotnega sistema, v katerega nas vodi država s takšnim dojemanjem javnega interesa.

Takrat se bomo lahko lažjega srca pogledali v ogledalo, v katerem bomo zagledali načela enakopravnosti in vključenosti vseh v vse, in tudi športne dosežke vrednotili ne glede na to, koliko okončin ima kdo preveč ali premalo.

Končno pa bi se s takšnim pristopom nerazločevanja med državljani (ne)invalidi država lahko z manjšimi problemi približala tudi v nacionalnem programu o športu opredeljenim zavezam, po katerih naj bi med drugim do leta 2010 poskrbela za večje število športno aktivnih prebivalcev, rast športne kulture in ozaveščenosti slovenske nacije, mednarodne dosežke vrhunskih športnikov in športnic, optimalno pripravo mladih, nadarjenih športnikov in še mnogo tega.

Doc. dr. Simona Kustec Lipicer je visokošolska učiteljica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.