Namesto da bi se Evropa v začetku 20. stoletja razvijala skladno z industrijskim napredkom, se je nenadoma znašla sredi srdite vojne, ki so jo zaradi njene silovitosti poimenovali tudi totalna vojna. Takratni zavezniki so največjo krivdo zanjo videli v političnem preračunavanju, ki je izhajalo iz načela ravnotežja moči, in diplomatski težji po prilaščanju ozemlja. Zato je ameriški predsednik Woodrow Wilson predlagal, da bi mednarodne odnose oplemenitili z etičnimi sestavinami. Novi svetovni red naj bi temeljil na načelu kolektivne varnosti, upoštevanju pravice do samoodločbe in spoštovanju pravic posameznika. S tem namenom je pariška mirovna konferenca ustanovila Društvo narodov kot prvo mednarodno organizacijo s težnjo po univerzalnem članstvu. Eden od pomembnih uslužbencev Društva narodov je bil tudi Vladimir Miselj, ki ga lahko upravičeno štejemo za veliko osebnost slovenske diplomacije.

Od Črnega Vrha do boja proti suženjstvu

Miselj je skoraj vso svojo kariero deloval v Društvu narodov, kjer so njegovo delo zelo cenili. Zato ne preseneča, da je Miselj sčasoma dosegel visok položaj funkcionarja v tej mednarodni organizaciji. V Misljev delokrog so sodila vprašanja, ki so bila v središču tedanjega mednarodnega političnega dogajanja, in sicer upravljanje Saarskega območja, delovanje Svobodnega mesta Gdansk in boj proti suženjstvu.

Podobno kot številne osebnosti v nemirnem času prve polovice 20. stoletja je imel tudi Vladimir Miselj razgibano življenjsko pot. Rodil se je leta 1889 v Črnem Vrhu nad Idrijo. V Ljubljani je obiskoval klasično gimnazijo, ki mu je dala dobre temelje za znanje tujih jezikov. Izobraževanje je nadaljeval na dunajski pravni fakulteti, kjer je študiral dve leti (1910-1912). Mobilizacija v avstro-ogrsko vojsko pred prvo svetovno vojno mu je preprečila, da bi diplomiral. Kljub temu je med študijem razvil pravno mišljenje, kar mu je zelo koristilo pri nadaljnjem delu v Društvu narodov. Tako je v zahvalnem pismu ob Misljevi upokojitvi tedanji generalni sekretar Društva narodov Joseph Avenol posebej izpostavil njegovo sposobnost dobre pravne presoje. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, so Mislja poslali na rusko fronto, kjer je padel v ujetništvo. Po enoletnem ujetništvu v Sibiriji so mu Rusi dovolili, da je odšel v Srbijo. Tam se je priključil prostovoljcem, se boril proti Bolgarom, bil ranjen in odlikovan. Po umiku srbske vojske čez Albanijo je dobil zadolžitev, da na Korziko prepelje skupino srbskih otrok in poskrbi za njihovo šolanje. Leta 1917 je na Univerzi v Cambridgeu začel študij politične ekonomije in modernih jezikov ter leta 1920 diplomiral. Takoj po študiju so mu britanske oblasti ponudile mesto prevajalca in tolmača v zavezniški plebiscitni komisiji za Koroško v Celovcu. To delo je opravljal tri mesece.

S svojim bogatim znanjem je bil Miselj zelo primerna oseba za delo v mednarodnem okolju. Poleg poznavanja prava in politične ekonomije je imel bogato znanje modernih jezikov. Odlično je govoril angleško, francosko, nemško, rusko in srbohrvaško, poleg tega je zelo dobro govoril tudi italijansko, bolgarsko, češko in poljsko. Tako je že pred vstopom v Društvo narodov razpolagal z dobrim splošnim znanjem o problematiki srednje in jugovzhodne Evrope. To ga je vodilo k prošnji za zaposlitev v Društvu narodov, kjer so ga julija 1921 sprejeli v oddelek za mednarodni transport. Že po nekaj mesecih je postal član mnogo bolj pomembne sekcije za administrativne komisije in manjšinska vprašanja. Znotraj te sekcije je Miselj deloval v okviru oddelka za administrativne komisije in se ukvarjal z vprašanji Saarskega območja in Svobodnega mesta Gdansk.

Saarsko območje

Pomen oddelka za administrativne komisije je večji, kot bi sklepali le po imenu. Šlo je za upravljanje dotedanjih nemških območij, ki so bila postavljena pod skrbništvo Društva narodov (Saar ali Posarje) oziroma pod njegovo varstvo (Gdansk) na podlagi versajske mirovne pogodbe med zavezniki in poraženo Nemčijo v okviru pariške mirovne konference. Pogodba je med drugim ustanovila Saarsko območje in Svobodno mesto Gdansk. Šlo je za novi in izvirni rešitvi v mednarodnem pravu, na podlagi katerih je oblast nad omenjenima območjema izvajala mednarodna organizacija - Društvo narodov. V obeh primerih je bil vrhovni oblastveni organ svet Društva narodov. Svet, ki ga lahko štejemo za predhodnika današnjega varnostnega sveta OZN, je bil glavni politični organ Društva narodov. Takšna ureditev je pomenila, da je Društvo narodov obe območji upravljalo v skladu z interesi mednarodne skupnosti, ob hkratnem upoštevanju interesov in pravic lokalnega prebivalstva. Pomen oddelka za administrativne komisije Društva narodov, katerega član je bil Miselj, je bil v tem, da je služil kot vezni člen med upravnimi organi na območju in svetom Društva narodov. Kot glavni izvršni in politični organ Društva narodov je svet sprejemal odločitve glede upravljanja in razvoja območij pod njegovo pristojnostjo.

Saarsko območje je bilo pod neposredno upravo Društva narodov. Obsegalo je porečje reke Saar v dotedanji Nemčiji, ki je mejilo na francosko pokrajino Loreno. Pomembno je bilo zaradi številnih rudnikov premoga. Izkop iz teh rudnikov je znašal skoraj desetino nemške proizvodnje premoga. Predlog o ustanovitvi Saarskega območja so, na splošno presenečenje zaveznikov, predstavili Francozi na pariški mirovni konferenci. Francozi so razmišljali celo o priključitvi Posarja k Franciji oziroma ustanovitvi svobodne posarske države, vendar sta se tem načrtom že v temelju uprla ameriški predsednik Woodrow Wilson in britanski premier Lloyd George. Zahteva Francije po priključitvi Posarja je deloma temeljila na ekonomskih razlogih. Z izkoriščanjem posarskih rudnikov bi Francija kot najbolj prizadeta država v prvi svetovni vojni prišla do dela upravičene vojne odškodnine. Hkrati so imeli Francozi v mislih tudi strateške razloge. Z izločitvijo Posarja iz Nemčije bi zavezniki Nemčijo prikrajšali za pomemben del premogovniške proizvodnje in s tem onemogočili njeno oboroževanje v prihodnje (ideja se je kasneje prenesla v Evropsko skupnost za premog in jeklo). Versajska pogodba je tako pomenila svojevrsten kompromis. Ekonomsko je bilo Posarje pod francosko upravo. Francija je s cesijo dobila v polno in absolutno izkoriščanje premogovnike v Posarju. Prav tako so na Saarskem območju veljali francoski carinski predpisi. V političnem smislu je Saarsko območje upravljala upravna komisija Društva narodov, ki je imela sedež v Saarbrücknu. Komisijo je sestavljalo pet članov, izmed katerih je bil eden državljan Francije, drugi predstavnik Saarskega območja, trije pa so bili predstavniki drugih držav. Vse predstavnike je izvolil svet Društva narodov. Komisija je bila na čelu sistema javne uprave, ki so jo sestavljali lokalni uslužbenci, in je torej dejansko vladala Saarskemu območju. Prek sekretariata Društva narodov je komisija o upravljanju poročala svetu, ki je določal glavne politične usmeritve za njeno delo. Versajska pogodba je vsebovala pomembno določilo, da je tak režim upravljanja le začasen. Po obdobju petnajstih let (torej leta 1935) je moralo Društvo narodov izvesti plebiscit, na katerem so prebivalci Saarskega območja odločali o svoji suverenosti. Možnosti so bile naslednje: da postanejo del Francije, da se priključijo Nemčiji ali da ostanejo pod skrbništvom Društva narodov. Na plebiscitu leta 1935 so se prebivalci Posarja z veliko večino (približno 90 odstotkov) odločili za priključitev k Nemčiji. Razlogi za tako enotno odločitev so bili v splošni protifrancoski naravnanosti prebivalstva in močni nacistični propagandi.

Misljev prispevek k upravljanju Saarskega območja lahko razberemo iz konkretnih zadev. Poleti 1928 se je na oddelek za administrativne komisije obrnila gospodarska zbornica iz Coventryja glede vprašanja carinskega statusa Saarskega območja. Generalni sekretariat komisije v Saarbrücknu je pripravil mnenje, po katerem je Saarsko območje gospodarsko del francoskega carinskega območja, v političnem smislu pa pod upravo Društva narodov. Tako se lahko podjetja v Posarju sklicujejo na tisto od obeh pravnih ureditev, ki je za njih ugodnejša. To stališče je na Misljev predlog odobril tudi sekretariat Društva narodov. Januarja 1929 se je Miselj mudil na obisku v Posarju, kjer se je sestal s člani komisije. Predmet pogovorov je bila namera komisije, da za potrebe svojega ministrstva za javna dela, železnice in PTT izda dolgoročno posojilo v znesku 250 milijonov tedanjih francoskih frankov in tako v času gospodarske recesije spodbudi javna dela na področju infrastrukture. Miselj je članom komisije predvsem svetoval, kako naj v formalnem smislu pripravijo prošnjo za odobritev posojila in jo naslovijo na svet Društva narodov. Težava je bila v vprašanju, kdo bo jamčil za posojilo po izvedbi plebiscita v letu 1935. Zaradi te nejasnosti svet omenjenega posojila na koncu ni odobril, komisija pa se je odločila izdati več kratkoročnih kreditov v manjših zneskih. Leta 1935 je bil izveden plebiscit, na katerem so se prebivalci Saarskega območja odločili za priključitev k Nemčiji. Čeprav je Miselj tedaj že nekaj let deloval v sekciji za mandate, je funkcionarju Društva narodov Ludvigu Krabbeju na njegovo prošnjo pomagal z nasveti pri organizaciji plebiscita. Krabbe je svojo zahvalo izrazil tudi v pismu. V njem je posebej pohvalil Misljevo podrobno poznavanje posarske problematike in sposobnost dobre presoje.

Svobodno mesto Gdansk

Najpomembnejši in tudi najbolj avtorski prispevek Mislja v Društvu narodov je bil Priročnik o vprašanjih Gdanska. Tega je napisal leta 1926 skupaj s Helmerjem Rostingom, kasnejšim visokim komisarjem za Gdansk v letih 1932-1934. Priročnik je bil namenjen predvsem organom Društva narodov kot pripomoček pri reševanju perečih vprašanj v Svobodnem mestu Gdansk. V njem so na več kot tristo straneh zbrani oziroma povzeti dokumenti in odločitve Društva narodov o aktualnih vprašanjih glede upravljanja Gdanska. Ker je acquis Društva narodov skupaj s sodbami stalnega meddržavnega sodišča glede problematike Gdanska nezadržno naraščal, sta Miselj in Rosting pripravljala drugo, izpopolnjeno izdajo priročnika. Vendar zaradi njune prezaposlenosti do tega ni prišlo. Sčasoma je priročnik postal tudi eden temeljnih bibliografskih virov za vsako resnejše znanstveno delo o Svobodnem mestu Gdansk.

Za razliko od Saarskega območja je Svobodno mesto Gdansk delno imelo mednarodnopravno subjektiviteto. Razloge za takšno ureditev moramo spet iskati v političnih dejavnikih tistega časa. V skladu z Wilsonovim načelom o samoodločbi narodov so zavezniki na pariški mirovni konferenci podprli ustanovitev Poljske. Poljska je zase zahtevala dostop do morja pri pomembnem pristaniškem mestu Gdansk (tedaj z večinskim nemškim prebivalstvom). Ker bi priključitev Gdanska Poljski nasprotovala sami Wilsonovi ideji o samoodločbi, so zavezniki rešitev našli v ustanovitvi hibridne tvorbe Svobodnega mesta Gdansk pod zaščito Društva narodov.

V Svobodnem mestu Gdansk so se prepletali interesi Poljske in nemškega prebivalstva, dostikrat do te mere, da so si bili v navzkrižju. Poljska je luko v Gdansku uporabljala kot svoje pristanišče in tam vzpostavila skladišče orožja (znana utrdba Westerplatte). Svobodno mesto Gdansk je bilo vključeno v carinsko unijo s Poljsko, pod poljsko upravo so bile tudi železniška povezava in telekomunikacije. Na drugi strani je lokalno nemško prebivalstvo skoraj vse te posege doživljalo kot kršitev svoje samobitnosti. Lokalna uprava je bila namreč v pristojnosti gdanskega prebivalstva; imeli so tudi svoje predstavniško telo in vlado (senat). Napetosti pri upravljanju Svobodnega mesta Gdansk so bile torej vanj vgrajene že od samega začetka. Da bi odpravili ali ublažili spore, je versajska pogodba Svobodno mesto Gdansk postavila pod zaščito Društva narodov. Ustanovila je mesto visokega komisarja Društva narodov s sedežem v Gdansku, ki je imel nalogo razreševati probleme med Poljsko in lokalno upravo v Svobodnem mestu Gdansk. Vendar je versajska pogodba v primerjavi s Saarskim območjem vsebovala zelo malo členov, ki so določali pravno ureditev Svobodnega mesta Gdansk.

Tu se pokaže pomen priročnika, ki sta ga napisala Rosting in Miselj. Zaradi nedodelanega pravnega okvira glede upravljanja Svobodnega mesta Gdansk je priročnik predstavljal najbolj celovit in avtoritativen pripomoček pri izvajanju mednarodnega upravljanja v Svobodnem mestu Gdansk. Dejansko je šlo za kodeks. Konceptualno zasnovo priročnika je pripravil Rosting. Priročnik sestavlja trinajst poglavij. Prvih osem poglavij je napisal Rosting (približno 170 strani), preostalih pet pa Miselj (približno 130 strani). Končna redakcija je bila skupno delo Rostinga in Mislja. Glede na razdelitev obsega in zahtevnosti je šlo za približno enakovreden prispevek obeh avtorjev.

Priročnik med drugim opisuje zgodovino Gdanska kot neodvisnega pristaniškega mesta, pogajanja na pariški mirovni konferenci ter sporazum med Poljsko in predstavniki mesta Gdansk v Parizu z dne 9. novembra 1920. Ta sporazum je predstavljal temeljni pravni okvir za porazdelitev pristojnosti med obema entitetama. Urejal je organizacijska vprašanja in pristojnosti predstavniškega doma, senata (vlade), visokega komisarja Društva narodov in poljskega diplomatskega predstavnika v Gdansku.

Zelo pomembno vprašanje je bilo vodenje zunanje politike Svobodnega mesta Gdansk. Zunanja politika Gdanska je bila v pristojnosti Poljske. Predstavnik Gdanska se je lahko udeleževal mednarodnih konferenc, ki so zadevale interese svobodnega mesta, vendar je lahko v njegovem imenu glasoval in sklepal pogodbe le predstavnik Poljske. Toda Poljska ni smela skleniti pogodbe, ki bi bila v nasprotju z interesi Svobodnega mesta Gdansk. To je preverjal visoki komisar za Gdansk, ki je lahko na takšno pogodbo dal veto. Posebna poglavja se ukvarjajo s financami in carinsko ureditvijo ter problematiko železnic. Ker je bil Gdansk za Poljsko pomemben kot pristanišče, so bile v lasti in upravljanju Poljske tudi železnice, ki so pristanišče povezovale s Poljsko. Nasprotno so ozkotirne železnice (tramvaj) v Gdansku upravljale lokalne oblasti.

Eno od poglavij opisuje pristojnosti komisije, ki skrbi za dela na reki Visli, priročnik obravnava vprašanja pristaniškega sveta, ki so ga sestavljali mednarodni člani. V pristojnosti pristaniškega sveta je bilo namreč upravljanje pristanišča, kar je zadevalo neposredne poljske interese.

Eno od poglavij se nanaša na vprašanja državljanstva: obravnava pogoje za optiranje (za nemško državljanstvo) in pogoje za pridobitev državljanstva Svobodnega mesta Gdansk.

Priročnik se dotika tudi vojaških vprašanj. Svobodno mesto je bilo pod zaščito Društva narodov, vendar to ni imelo lastnih oboroženih enot, zato je bila ta zaščita le navidezna. Tako je svet Društva narodov sprejel sklep, da se v primeru napada na Gdansk v njegovo obrambo z oboroženo silo lahko odzove Poljska, vendar šele po zaprosilu visokega komisarja za Gdansk. Poleg tega lahko svet odloči, da se v obrambo Gdanska pošljejo tudi oborožene sile drugih držav. To poglavje določa tudi, da so poljske vojaške ladje upravičene do zasidranja v gdanskem pristanišču. Prav tako je bila Poljska upravičena do skladišča za vojaški material in do vojaške enote za njegovo varovanje.

Funkcionar v rangu A

Zaradi zglednega in učinkovitega dela je Miselj leta 1929 dosegel najvišji rang funkcionarja znotraj sekretariata Društva narodov (član sekcije v rangu "A"). Leta 1931 je prešel v sekcijo za mandate, kjer je prevzel bolj odgovorne naloge. Med njimi je bila najbolj pomembna ta, da je skrbel za delovanje posvetovalnega odbora proti suženjstvu. Miselj je dejansko opravljal funkcijo sekretarja tega odbora. Posvetovalni odbor proti suženjstvu lahko štejemo za predhodnika sodobnih izvedenskih odborov OZN s področja človekovih pravic. Odbor je deloval na podlagi konvencije o suženjstvu iz leta 1926 s ciljem odpravljanja suženjstva. V času Društva narodov je bilo suženjstvo še vedno pereč problem. Odbor se je sestajal enkrat letno. Njegova naloga je bila obravnavati poročila držav in izdajati priporočila za odpravo suženjstva. Sestavljalo ga je sedem izvedencev. Na dnevnem redu odbora je bilo stanje suženjstva v Hongkongu, Maleziji, na Kitajskem, Šrilanki, Indiji, Sudanu, Tanganjiki in drugje po svetu. Odbor je tako na primer obravnaval problematiko mui tsai na Kitajskem (deklice iz revnih družin, ki so jih starši oddali v delovno suženjstvo bogatejšim), sistema kamiauti v Indiji in razmerja peonaže v Latinski Ameriki (prisilno delo na podlagi neodplačanega dolga) in prisilnega dela otrok. Eno od pomembnejših postopkovnih vprašanj je bila sprememba poslovnika odbora. Predsedujoči odbora je pripravil pismo svetu Društva narodov, v katerem je poudaril, da mora mandat članov odbora trajati dalj časa, saj bo le tako mogoče zagotoviti potrebno stabilnost in učinkovitost pri delu odbora. Pomembno redakcijsko vlogo pri sestavi tega pisma je imel tudi Miselj.

Izbruh druge svetovne vojne

Z začetkom druge svetovne vojne leta 1939 je Društvo narodov izgubilo svoj smisel. V letu 1940 je prenehalo delovati, zato se je večina uslužbencev upokojila, med njimi tudi Vladimir Miselj. V zahvalnem pismu ob Misljevi upokojitvi je generalni sekretar Avenol izrazil obžalovanje, ker se mora posloviti od funkcionarja, ki je bil predan ciljem Društva narodov in čigar delo so zelo cenili. Miselj je umrl v Ženevi leta 1944. Ob njegovi smrti je dnevnik Journal de Geneve zapisal, da je Miselj vse svoje življenje zagovarjal liberalne vrednote, ki jih je povezoval z dobrosrčnostjo, sočutjem do sočloveka in pripadnostjo družbi.

Miselj se je v času službovanja v Društvu narodov dejavno ukvarjal z vprašanji, ki so bila v samem središču tedanjega mednarodnega pravnega in političnega dogajanja. Čeprav Društvo narodov pogosto omenjajo kot institucijo, ki ni bila sposobna preprečiti druge svetovne vojne, je takšno razumevanje poenostavljeno. Ker je bilo Društvo narodov šele prva univerzalna mednarodna organizacija, ji države niso bile pripravljene odstopiti znatnejšega dela svoje suverenosti. Ob tem je treba upoštevati, da je Društvu narodov do sredine tridesetih let uspelo rešiti številne mednarodne krize in uspešno razreševati mednarodna vprašanja, kamor lahko štejemo tudi upravljanje Saarskega območja in Svobodnega mesta Gdansk. Pomemben uspeh je doseglo na področju varstva pravic manjšin in boja proti suženjstvu. Felix Morley poudarja, da so imeli pomembne zasluge za dosežke Društva narodov tudi člani sekretariata. Pogosto so imeli ravno člani sekretariata pobudo pri oblikovanju političnih usmeritev Društva narodov, ki so jih nato pretvorili v učinkovito delovanje. Zato lahko sklenemo, da je pomemben delež k uspehom Društva narodov na področju svojega delovanja prispeval tudi slovenski funkcionar Društva narodov Vladimir Miselj. S tem pa Misljevo delo predstavlja tudi edinstven in izjemen prispevek k zgodovini slovenskega mednarodnega prava in diplomacije.