Avtorji pisma med drugim navajajo primere prisilnih sterilizacij, na katere je že leta 2005 v svojem poročilu opozoril češki varuh človekovih pravic Otakar Motejl. Poročilo je vsebovalo tudi priporočila češki vladi, kako preprečiti nove primere, vendar jih ta ni upoštevala. Češka vlada se prav tako ni odzvala na pozive Združenih narodov, naj javno prizna, da je šlo za sistemsko prakso kršenja človekovih pravic, in sprejme ukrepe, ki bi takšne zlorabe za vselej preprečili.
"Zdravljenje družbe"
Po navedbah ERRC so se tako v predlanskem in lanskem letu na Češkem zgodili novi primeri prisilne sterilizacije romskih žensk, med drugim navajajo primer, ko je do posega prišlo, ker je bila ženska podvržena pritiskom socialnih delavcev. ERRC pa poroča tudi o primeru iz Madžarske in pozdravlja odločitev madžarske vlade, da A.S., Romki, ki je bila leta 2001 proti svoji volji sterilizirana, izplača odškodnino; ko so namreč A.S. izvedli carski rez in odstranili mrtev fetus, so jo hkrati tudi sterilizirali, ne da bi za to pridobili njeno soglasje.
Kot je za Objektiv pojasnila Judit Geller, predstavnica ERRC na Madžarskem, govorimo o prisilni sterilizaciji, kadar je poseg opravljen brez soglasja oziroma proti volji posameznice, in dodala: "Menimo, da je diskriminacija glavni razlog prisilne sterilizacije romskih žensk." Gellerjeva ni eksplicitno odgovorila na vprašanje, ali je v ozadju izvajanja tega posega "skrita agenda" oziroma ali bi prisilna sterilizacija lahko bila del demografske politike države, kjer jo prakticirajo. Povedala pa je, da je bila na Češkoslovaškem prisilna sterilizacija v času komunističnega režima del vladne politike, po letu 1989, ko se je takšna politika uradno končala, pa je praksa ostala - tako na Češkem kot na Slovaškem.
Sicer pa ima ukrep prisilne sterilizacije več kot stoletno zgodovino. Prvi sterilizacijski zakon je bil sprejet leta 1907 v ZDA, najprej v Indiani, nato so sledile še druge ameriške države. Ukrep je bil uzakonjen na pobudo zagovornikov evgenike, ki so si prizadevali za "izboljšanje rase" ali, kot bi rekli v takratnem jeziku, za "zdravljenje družbe" s preprečevanjem reprodukcije "manjvrednih" ter favoriziranjem telesno in duševno zdravih oziroma "večvrednih" potomcev. Ciljne skupine ameriškega sterilizacijskega programa so tako bile osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, duševnimi boleznimi, gluhi, slepi, epileptiki, hendikepirani pa tudi staroselci, Afroameričani in celo zaporniki.
Prisilna sterilizacija, ki je bila le eden od ukrepov v sklopu evgeničnih programov, je bila v prvi polovici 20. stoletja uzakonjena v številnih državah po vsem svetu. Ponekod so jo izvajali še do nedavna, ponekod pa jo izvajajo še danes, čeprav za to nimajo več zakonske podlage.
Humano in učinkovito…
Do tako drastičnega ukrepa, kot je prisilna sterilizacija, ki danes velja za hudo kršitev človekovih pravic, je pripeljal razvoj evgenike. Za začetnika velja bratranec Charlesa Darwina, Francis Galton, ki je leta 1883 iznašel termin evgenika. Pri tem je izhajal iz dela O nastanku vrst, v katerem je Darwin predstavil teorijo naravne selekcije kot mehanizma evolucije. Galton je na podlagi te teorije in izkušenj rejcev živali ter vrtnarjev raziskoval možnosti za izboljšanje človeške vrste. Kot je leta 1914 v delu Življenje, pisma in delo Francisa Galtona zapisal njegov biograf Karl Pearson, se je Galton spraševal, "ali ne bi bilo mogoče človeške vrste izboljšati na podoben način; ali se ne bi bilo mogoče znebiti neželenih lastnosti, želene pa pomnožiti".
Galtonov koncept evgenike je kmalu našel številne privržence, zlasti v ZDA in Angliji. Vlada pod ameriškim predsednikom Theodorjem Rooseveltom je ustanovila Nacionalno komisijo za dednost, katere naloga je bila "spodbuditi porast družin z dobro krvjo in skušati preprečiti slabe lastnosti v mešani ameriški civilizaciji". Leta 1910 je Charles Davenport v New Yorku ustanovil Evgenični registrski urad, ki je deloval do leta 1944 in je podpiral prisilno sterilizacijo. Sledili so še drugi na evgeniki utemeljeni zakoni, s katerimi so državljanom med drugim omejevali pravico do poroke.
Najbolj znan pa je seveda nacistični evgenični sterilizacijski program. Nacistična Nemčija je julija 1933 sprejela sterilizacijski zakon, ki naj bi preprečil rojevanje potomcev z dednimi boleznimi. Zakon je predvideval prisilno sterilizacijo kateregakoli državljana po presoji sodišča za genetsko zdravje, teh je bilo do konca nacističnega režima ustanovljenih več kot dvesto.
Sterilizacijski zakon je predvideval sterilizacijo ljudi, ki so trpeli zaradi različnih dednih bolezni, na seznamu so bile med drugim umska zaostalost, shizofrenija, manična depresija, dedno pogojena epilepsija, Huntingtonova bolezen, dedno pogojena slepota in gluhota ter druge hujše oblike "dednih deformacij". Zakon pa je predvideval tudi sterilizacijo alkoholikov, kriminalcev, homoseksualcev, prostitutk, brezdelnežev, mulatov - potomcev Afričanov in Nemcev - ter drugih skupin ljudi. Dovoljeval je tudi uporabo sile, če se je posameznik sterilizaciji upiral.
Nemški zakon je navduševal privržence evgenike po svetu. Nemški sterilizacijski zakon je bil tako po besedah ameriškega evgenika Paula Popenoa "human in učinkovit ter boljši od sterilizacijskih zakonov v večini ameriških držav". V času delovanja sodišč za genetsko zdravje je bilo v Nemčiji prisilno steriliziranih 400.000 ljudi, nacistični evgeniki pa se niso ustavili le pri sterilizaciji. Sledila je veliko "učinkovitejša" evtanazija.
Demokracija in "degeneriranci"
Prisilno sterilizacijo so v letih 1928-1972 izvajali tudi v Kanadi. Leta 1928 so v provinci Alberta sprejeli zakon, ki je omogočil izvajanje sterilizacije oseb, ki so bile označene kot slaboumne. Eden glavnih argumentov za sprejem zakona je bil, da osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju predstavljajo finančno breme, še zlasti v času gospodarske krize, eno od gesel podpornikov zakona pa se je glasilo "Demokracija ni bila nikoli predvidena za degenerirance".
Evgenična komisija Alberte, ki je odrejala posege, je pod istim imenom delovala vse do leta 1972, ko je bil sterilizacijski zakon razveljavljen. V obdobju delovanja komisije je bilo prisilno steriliziranih nekaj manj kot tri tisoč ljudi, med njimi so prevladovali ženske in staroselci, več kot polovica je bila mladostnikov in mlajših odraslih.
Na Švedskem je leta 2000 posebna vladna komisija končala preiskavo in javnosti predstavila ugotovitve, povezane z izvajanjem evgenične zakonodaje od leta 1934 do 1976, ko je bila uradno odpravljena. Komisija je v svojem poročilu navedla podatek, da je bilo v tem obdobju najmanj 21.000 oseb prisilno steriliziranih, zgornja meja steriliziranih pa bi se po nekaterih ocenah lahko povzpela celo do pol milijona oseb.
Prisilna sterilizacija je bila tudi na Švedskem osnovana na enakih temeljih kot drugod. Švedsko društvo za rasno higieno je močno promoviralo "korektivne socialne reforme", s katerimi bi družba "za življenje nesposobnim" posameznikom preprečila širjenje njihovih "neželenih lastnosti". Sterilizacija je bila eden od ukrepov za dosego tega cilja. Zelo podobno je bilo tudi na Japonskem, v Avstriji, na Norveškem, Finskem, v Švici, na Islandiji, v Avstraliji, v nekaterih državah Latinske Amerike in še marsikje. V številnih državah je zgodovina evgenike nezadostno raziskana, med drugim tudi v Sloveniji.
Ponekod evgeničnih programov v preteklosti sicer niso izvajali, so pa do nedavna poznali ukrep prisilne sterilizacije. Znan je propadli program načrtovanja družine, ki so ga v Indiji izvajali v letih 1975-1977. V Peruju pa je bilo po poročanju BBC v letih 1996-2000 ne le z vednostjo, ampak celo na pobudo predsednika Alberta Fujimorija prisilno steriliziranih več kot 200.000 žensk, prisilno vazektomijo pa so izvedli pri več kot 16.000 moških. Ukrepa sta sodila v kontekst družinske politike, prispevala pa naj bi k zmanjševanju revščine. Po razkritju je izbruhnil velik škandal.
Da so ukrepi, ki grobo posegajo v svobodo posameznika, pogosto del demografskih politik, ni nobenega dvoma. "Kako združiti institucijo človekovih pravic s koristmi skupnosti, je danes vprašanje, ki ga izpostavlja večina avtorjev s področja demografije. To je ključni problem prebivalstvene politike, saj se interesi posameznikov ne skladajo vedno in povsem z interesi skupnosti," pojasnjuje dr. Duška Kneževič Hočevar, raziskovalka z Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU. Tega konflikta interesov se politiki dobro zavedajo, prav to pa po ocenah demografov botruje njihovemu pogosto (pre)počasnemu odzivu na demografske probleme.
Do največjega razkoraka med svobodo posameznika in interesi države je prišlo pri izvajanju ukrepov na področju prebivalstvene politike oziroma politike rasne higiene v času nacistične Nemčije. Po besedah dr. Kneževič-Hočevarjeve so bili z zornega kota nosilcev politike rasne higiene takratni ukrepi sicer izjemno "učinkoviti", vendar v popolnem nasprotju s človekovimi pravicami.
Je pa, poudarja dr. Kneževič-Hočevarjeva, prebivalstvena politika vseskozi prisotna, uravnava namreč procese rodnosti, umrljivosti in migracij. Razprave o pravici do splava, o evtanaziji, rasizmu, kontracepciji, evgeniki, škodljivosti kajenja in nezdrave prehrane, o brezplačnih vrtcih, skratka vse razprave, ki se kakorkoli dotikajo prebivalstva, so po njenih besedah lahko del prebivalstvene politike, ki pa v Sloveniji ni usklajena. Odločitve se namreč "skrivajo" v ukrepih ekonomske politike, zdravstvene politike, stanovanjske politike, družinske politike in številnih drugih.
Kot pojasnjuje dr. Janez Malačič, redni profesor za demografijo in ekonomiko dela na Ekonomski fakulteti, lahko prebivalstveno politiko definiramo kot splet demografskih ciljev, ki jih poskušajo doseči nosilci prebivalstvene politike - država oziroma njena vlada, nevladne organizacije, verske organizacije, politične stranke, vplivni posamezniki - z bolj ali manj zaokroženim sistemom ukrepov in aktivnosti, ki temeljijo na bolj ali manj splošno sprejetih načelih, normah in vrednotah. Prav vprašanje načel, norm in vrednot je po njegovih besedah temeljno, vendar tudi praktično in teoretično najmanj raziskano ter razjasnjeno.
Demografski ali prebivalstveni problemi so tipični družbeni problemi, zanje pa je značilno, da jih družba poskuša reševati s političnimi sredstvi ali s politiko, prilagojeno konkretnim problemom. Najbolj splošen cilj prebivalstvene politike je nemoteno obnavljanje prebivalstva in njegov ugoden razvoj v prihodnosti. Kot opozarja dr. Malačič, pa se pri nas nosilci prebivalstvene politike premalo zavedajo kompleksnosti sedanjih demografskih razmer in prihajajoče demografske krize večjih razsežnosti, ki bo vplivala na mnoge družbene sisteme in na možnost njihovega nemotenega delovanja.
Tudi pri nas ne steriliziramo le mačk
"Sama misel na to, da se evgenika in demografska politika lahko prekrivata, se zdi grozljiva. Evgeniko, osnovano na kvaziznanstvenih ugotovitvah, namreč vrednotimo izrazito negativno, demografsko politiko pa vendarle večinoma vrednotimo pozitivno," pravi dr. Darja Zaviršek, predstojnica Katedre za proučevanje socialne pravičnosti in vključevanja na Fakulteti za socialno delo.
Vendar po kratkem premisleku doda: "Dejstvo pa je, da demografske politike pogosto vsebujejo eksplicitna ali implicitna sporočila, da imajo pripadniki etničnih manjšin preveliko nataliteto, pripadniki večinskega prebivalstva pa premajhno. V teh sporočilih je skrita ideološka predpostavka, da ima javna politika interes do otrok, ampak le do nekaterih otrok." Po besedah dr. Zavirškove torej obstaja hierarhizacija otrok, ki je povezana z idejo o revnih, pri tem pa so zlasti otroci Romov stigmatizirani in manj zaželeni - kot tisti, ki bodo državo veliko stali in ji malo dali.
"Seznanjena sem s primeri sistematičnega diskriminiranja Romov, nisem pa se srečala s primeri prisilne sterilizacije romskih žensk. Sem se pa s tem ukrepom srečala, ko sem na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta raziskovala, kako živijo ljudje v posebnih zavodih, v institucionalni oskrbi." Takrat je v pogovorih z duševno oviranimi ljudmi in njihovimi svojci ter z medicinskim osebjem pogosto naletela na to temo.
Ženske so ji pripovedovale o tem, da so jim sorodniki ali pa osebje rekli, da jih peljejo na ginekološki pregled, kasneje pa so izvedele, da so bile sterilizirane. Ugotovila je, da je bila v zavodih zaprtega ali polzaprtega tipa, z osebjem, ki je menilo, da ovirani ljudje ne morejo o ničemer sami odločati, sterilizacija način preprečevanja nosečnosti. "Osebje je sterilizacijo videlo kot nekaj pozitivnega, misleč, da s tem ženskam pomaga preprečiti nosečnost. Iz tega razloga so staršem svetovali, naj otroke podvržejo temu ukrepu, namesto da bi poskrbeli za varnost žensk, jih naučili, kaj je to dobra spolnost, in jim pomagali, da se zaščitijo z ustrezno kontracepcijo."
Na vprašanje, ali torej starši in osebje sterilizacijo vidijo kot obliko kontracepcije ali kot način, da se prepreči reprodukcija duševno oviranih oseb, pa dr. Zavirškova - ki upa, da se ta praksa ne izvaja več -, odgovarja: "Oboje." Je potemtakem tudi v naši družbi razširjeno razmišljanje, da naj se ljudje z ovirami - zlasti intelektualnimi, pa tudi telesnimi - ne bi reproducirali?
Kdo sploh zasluži, da živi?
Da to drži, potrjujejo besede dr. Dušana Rutarja, psihoanalitika in sociologa, ki pravi: "Vem, da je razmišljanje o tem, da bi dekletom in fantom z 'motnjami' v duševnem razvoju, pa tudi drugim, ki jih imenujejo 'družbeno neustrezni' ali 'defektni', tako ali drugače preprečili spolne stike in razmnoževanje, veliko bolj razširjeno, kot je morda videti na prvi pogled. Številni ljudje namreč verjamejo, da so taki posamezniki zgolj motnja in breme za družbo."
Prisilno steriliziranje je, kot pojasnjuje dr. Rutar, vsak poskus - naj se naslanja na zakon ali ne -, ki izhaja iz domnev tako imenovane teorije degeneracije, katere zastopniki hočejo preprečiti vsako obliko degeneriranosti med ljudmi, ki jo kajpak sami sproti določajo. "Nikakor ni nujno, da država sprejme zakon o prisilni sterilizaciji, kakršen je tisti iz leta 1907, sprejet v ZDA, kajti takšno razmišljanje je že vsajeno v vsakdanje misli, ki jih na žalost delijo mnogi; le kaj groznega se bo zgodilo, če bodo imeli intelektualci in predstavniki družbenih elit po enega otroka, hendikepirani ljudje ali predstavniki nižjih družbenih slojev, Kitajci, muslimani, Romi ali črnci pa osem ali deset?"
V ozadju je razmišljanje, znano kot socialni darwinizem, in njegova novejša različica, progresivizem, ki ga dr. Rutar interpretira kot razmišljanje, da je najbolje, če imajo v družbi otroke tisti prebivalci, ki so najbolj zdravi, najmočnejši in najbolj inteligentni. Ne le genetiki, tudi številni drugi "strokovnjaki" in navadni ljudje verjamejo, da obstaja okvarjeni ali defektni del genskega materiala, ki se ne bi smel prenašati v naslednje generacije. Evgeniki pa verjamejo, da defektni posamezniki in defektne posameznice - invalidi, duševno prizadeti ljudje, neumni in moralno izprijeni ljudje, kriminalci, prostitutke, geji in lezbijke, berači, epileptiki, norci, vagabundi, različni priseljenci in drugi - državo preprosto stanejo preveč, ker mora skrbeti zanje, zato se zavzemajo za prepoved njihove reprodukcije.
Danes torej veliko ljudje verjame, da se določene skupine prebivalstva ne bi smele reproducirati, ob tem pa si ne zastavljajo zelo pomembnega vprašanja o tem, koliko "normalnih" ljudi sploh živi na način, ki bi bil vreden, da se z njim pohvalijo, poudarja dr. Rutar. "Ali ni morda res, da veliko ljudi dejansko životari, kar pomeni, da se zadovoljujejo z vsakdanjimi dobrinami in ideološkimi ter gospostvenimi praksami, pri tem pa ne naredijo absolutno ničesar, da bi se dvignili nadnje, razmišljali o njih in jih problematizirali? Vprašanje je torej, kdo sploh zasluži, da živi."
